Še malo o lastništvu Slovencev

V prejšnjem tekstu sem poskušal nekoliko osvetliti razloge, zakaj na eni strani prihaja do prodaje podjetij investitorjem iz tujine ter zakaj ni obratnih tokov, torej naložb slovenskih investitorjev v drugih državah. Kljub prisotnemu nasprotovanju precejšnjega dela javnosti ter nekaterih civilnih pobud, proces prodaje teče naprej, posebno intenzivno s strani bank (vključno s slabo banko), katerih odločitve so bolj avtonomne in manj pod pritiski javnega mnenja ali politike. Zato mogoče še nekaj dodatnih razlogov zakaj se takšni tokovi nadaljujejo.

Značilen primer teh dogajanj je namreč tudi zadnji posel, prodaja Žita hrvaški Podravki. Nekaj številk. Podravka je približno štirikrat večja kot Žito, tako z vidika obsega prodaje, zaposlenih ter tudi doseženih rezultatov in vsekakor ima skupno podjetje večje potenciale za širitev ter tudi doseganje sinergij, tako prihodkovnih kot stroškovnih, kar bodo lastniki Podravke najbrž tudi unovčili v prihodnosti. Obe družbi kotirata na borzah, je pa zanimivo, da je hrvaška država neposredno ali posredno (preko pokojninskih skladov) celo večji lastnik v Podravki kot slovenska v Žitu. A Hrvatje izgleda širitev svojih, tudi državnih podjetij, podpirajo.

Je pa Podravka nekoliko bolj zadolžena kot Žito (posojil ima desetkrat več), vendar ne toliko, da ne bi mogla najeti dodatnih 60 milijonov evrov posojil za prevzem Žita. Kot se razume, bodo prevzem financirali izključno s posojili, saj kakih informacij o izdaji novih delnic ni bilo, trenutna zadolženost jim to omogoča. Banke (tuje, domačih tako nimajo) jim bodo najbrž rade posodile denar, saj dobrih naložb tudi na Hrvaškem ni veliko. Iz bilanc Žita pa vidimo, da se je v zadnjih letih pospešeno razdolževal in ima danes neto finančnega dolga samo še v višini enoletnega denarnega toka (če ne bi nič investirali, bi preostali dolg lahko bankam vrnil v letu dni).

Gre torej za čisto običajno poslovno potezo vodstva Podravke, ki v prevzemu Žita vidi možnost hitrejše rasti poslovanja ter vrednosti družbe. Seveda pa ta odločitev izhaja tudi iz nekega širšega družbenega konteksta in opredelitev po katerih na Hrvaškem podpirajo širitev svojih propulzivnih družb tudi na druge trge (seveda istočasno precej družb tudi prodajajo). To jim omogoča tako bančni sistem, ki v teh lastnikih, tudi državnih, vidi garanta za rast podjetij in zanimive naložbe, precej široka pa je tudi javna podpora takim potezam. Enako verjetno, kot bi bila tudi pri nas ob kakih večjih načrtih slovenskih podjetij za prevzemanje sorodnih družb na tujih trgih (javnost bi vsekakor bolj podpirala, če bi npr. Mercator prevzel Konzum kot pa je bilo v obratni situaciji).

A tega procesa na žalost ne vidimo. Če se za vsako pomembnejše podjetje danes pravzaprav sprašujemo, ali ga je smiselno prodati (tujcem, domačih kupcev tako ni) ali ne, v takih razmerah vodstvo podjetja vsekakor ne more oblikovati kakih strategij svoje širitve. To je vsekakor pomemben razlog zaradi česar ta podjetja kakih večjih širitvenih načrtov nimajo. Drug pomemben razlog je v previdnosti vodstev podjetij. V razmerah vsesplošnega preverjanja poslovnih potez v preteklosti, iskanja nepravilnosti in sankcioniranja, so poslovne odločitve posebno če bi bile povezane z večjimi naložbami in celo pomembnejšim zadolževanjem, zelo pretehtane. Vodstvo podjetij raje ostaja na varni strani skromne rasti kot da se odloči za kake velike širitvene načrte, zaradi katerih jih bo lahko samo bolela glava (ob dobri potezi kake nagrade za to ne bo). Koliko podjetij v Sloveniji bi bilo danes pripravljeno za polovico povečati svojo zadolžitev in kupiti kako večje sorodno podjetje (kot je naredila Podravka)?

Kakor je bilo okolje do leta 2008 preveč tekmovalno in so podjetja ter banke intenzivno širile svoje aktivnosti in tudi prevzemale prevelika tveganja, tako je danes prisotno vsesplošna previdnost, neodločnost. In kot se je takšen pristop do leta 2008 se je izkazoval najprej v visoki gospodarski rasti, rasti vseh prihodkov, a tudi končal s precejšnjimi izgubami, se današnja previdnost pač kaže v potencialno nižji rasti, gospodarstva in zaslužkov ter manjši aktivnosti. Del tega procesa so tudi pospešene prodaje naložb, saj je njihovo zadržanje vedno tvegano, naložbe v državne papirje pa pač ne (vsaj načeloma) ter na drugi strani pomanjkanje pogumnejših, širitvenih načrtov.

Poglejmo, kdo je danes v Sloveniji pravzaprav lastnik gospodarskih družb (vključno z bankami). Poleg tujcev imamo med domačimi tri skupine: državo, banke ter posameznike. In kako ti lastniki razmišljajo?

Pri državni lastnini so predvsem slabe izkušnje pri upravljanju državnih podjetij glavni razlog za njeno (politično) odločitev, da se postopno umakne iz nestrateških in manj pomembnih panog. Prepričanje o vsesplošni korupciji ter klientelizmu je vsekakor močan argument za prodajo preostalih naložb ter želen umik politike iz upravljanja. Nezadovoljni smo tudi z donosi državnih naložb v preteklosti, kar vse pripomore zagovornikom prodaje državnih deležev. Ob vseh omenjenih, upravičenih razlogih za prodajo, pa vseeno zanemarjamo dohodkovni vidik. Dejstvo je, da naložbe kot sta npr. zadnji dve aktualni v Laško ali Žito prinašata trenutno okoli 7 odstotni donos na celotni vložek v podjetje (na njihovo ekonomsko vrednost) in ta donos zamenjujemo za naložbe sicer z minimalnim tveganjem, a le enoodstotnim donosom. Mišljene so seveda dolgoročne državne obveznice, pa naj si bo kot nove naložbe ali odplačilo obstoječih. Država sicer na obstoječe papirje plačuje še visoke obrestne mere, a če jih lahko predčasno odplača, potem jih lahko nadomesti tudi z novimi po en odstotek na deset let (če pa jih ne more, pa tako ne rabi denarja). Če torej izvzamemo upravljavske vidike, je finančno gledano tak posel slab za državo (in državljane) – in mogoče tudi zato npr. Nemčija nič ne hiti s prodajo njenih državnih podjetij, kljub še višjemu javnemu dolgu. Zadolževanje za naložbe z višjimi donosi je pač lahko del njihove dohodkovne politike.

Drug sklop lastnikov so banke, predvsem državne. Njihova osnovna naloga (mislim poslovne banke, kakršne imamo pri nas oz. jih želimo imeti – in ne investicijske banke) je vsekakor zbiranje depozitov ter kreditiranje gospodarstva in prebivalstva, presežke pa vlagajo tudi v državne papirje ali posojajo tujemu bančnemu sektorju. S tega vidika je odprodaja lastniških naložb, ki so jih pridobile v procesih sanacije podjetij, seveda logično. A tudi tu se srečujemo s podobnimi učinki, kot veljajo za državo. V razmerah zelo poceni in presežnega denarja, takšne prodaje pomenijo tudi menjavo donosnejših naložb za manj donosne (tudi manj tvegane) in s tem izgubljajo potencialno večje zaslužke. Vsekakor te prodaje in pridobljena sredstva ne bodo kak večji garant za pospešeno financiranje gospodarstva (o čemer beremo dnevne pritožbe), ker imajo banke že danes ogromno presežke sredstev, ki jih potem nalagajo v državne papirje. Če gre pri državnih odločitvah za načelne odločitve, je pri bankah ključen razlog vsekakor previdnost vodstev ter umik iz prevzemanja odgovornosti za morebitne ponovne negativne trende v bodočnosti. Zakaj bi tvegali morebitni neuspeh, če smo zadovoljni že s tem, da ni izgub?

Ostanejo nam še tretji lastniki, prebivalstvo. Tu pa se srečujemo s situacijo, ki je kar občutljiva za pisanje. Čeprav tega ne želimo priznati, je pač Slovenija tako z dohodkovnega kot tudi premoženjskega vidika med najbolj egalitarnimi državami na svetu, če ne kar na prvem mestu. Vse uradne svetovne statistike namreč kažejo, da so razlike v dohodkih in premoženju Slovencev med najmanjšimi na svetu. To ne pomeni, da nimamo revnih in slabo plačanih ljudi, a primerjalno precej manj bogatih. Kljub drugačnemu prepričanju se v Sloveniji skozi proces privatizacije ni izoblikoval sloj zelo premožnih ljudi, posebno ne takšnih s presežki premoženja kot v ostalih tranzicijskih državah. Zaradi tega tudi v tem segmentu lastnikov nimamo posameznikov, ki bi ob podpori tujih finančnih institucij lahko aktivno vlagali v nove naložbe, doma ali v tujini (tak princip namreč velja za večino nakupov s strani Hrvatov, Čehov ali na primer Rusov). Večina Slovencev, ki pa je dobila lastniška upravičenja, pa se je iz naložb umaknila in jih prodala.

Seveda se predvsem slednje sliši zelo heretično, a to so dejstva. Trendi bi bili lahko tudi obrati, a za to so potrebne drugačne predpostavke, ki pa si jih kot družba ne želimo.
>

One thought on “Še malo o lastništvu Slovencev”

  1. Da je država slab lastnik in gospodar se vidi tudi po tem, da prodaja z izgubo.

    Ne zna kupovati, ne zna upravljati in ne zna prodajati. Država ne zna nič. Zasebni lastniki obrnejo nebo in zemljo, da investicija uspe, saj v nasprotnem izgubi svoj denar, kar pa zelo boli. Če pa je lastnik “širša družbena skupnost” pa nikdar boli tako hudo.

    Na prvi pogled ste hoteli pokazati, da je privatizacija negospodarna, posredno pa ste dokazali, da je država slab ekonomist.

    Vseeno je to odličen blog.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *