Kako kupiti NKBM za en evro … če nisi Slovenec

Med privatizacijskimi zgodbami je ena najbolj aktualnih vsekakor prodaja Nove kreditne banke Maribor d.d. (NKBM). V medijih smo tako zasledili informacijo, da naj bi banko kupil sklad Apollo za okoli 200 milijonov evrov, kar pa so odgovorni zanikali. Pomanjkanje javnih informacij (kar je v fazi pogajanj sicer razumljivo) sproža pri tako vroči temi dodatne špekulacije. In z njimi se samo krepijo ideološki tabori zagovornikov in nasprotnikov prodaje državnega premoženja. Tako levica prodajam nasprotuje, predvsem zaradi očitka o domnevni razprodaji, bolj pa ji je naklonjena desnica (vsaj del), ki v njej vidi prekinitev dosedanjih klientelističnih povezav. Značilno je tudi dejstvo, da se v krog nasprotnikov prodaje povezujejo predvsem starejše generacije, medtem ko mlajše v prodaji vidijo prekinitev dosedanje prakse slabega upravljanja državnih podjetij (ta oceno je sicer skupna vsem).

Vendar se v tem tekstu se ne bi opredeljeval do načelnih stališč glede prodaje državnega premoženja, predstavil pa bi nekaj zanimivih podatkov o finančnem položaju NKBM, kot jih lahko razberemo iz letnih poročil. Ti vsekakor nakazujejo neko drugačno vrednost banke, kot jih sicer lahko zasledimo v medijih, zaradi česar tudi nekoliko provokativen naslova teksta (o tem več na koncu).

Dogajanja v zvezi z našo drugo največjo (državno) banko so seveda posledica sanacije banke ter zavez, ki jih je Republika Slovenija dala Evropski komisiji, ko je le-ta odobrila državno pomoč bankam. Da smo torej »lahko« sanirali banke s svojim denarjem (za sanacijo namreč nismo dobili nobene pomoči), smo morali Evropi obljubiti, da bodo banke na primer uredile upravljanje tveganj, vzpostavile korporativno upravljanje v skladu z najboljšo prakso, znižale stroške, enakovredno obravnavale zasebne in državne družbe, kar vse je tudi v našem interesu. Precej težje pa so razumljiva zaveza, da morajo banke ob tem tudi prodati in zapreti odvisne družbe, predvsem pa, da morajo zmanjšati bilančno vsoto.

Sanirane banke so se torej do prodaje prisiljene krčiti (te obveze za nove lastnike seveda ne veljajo). To vemo, da negativno vpliva na njihovo vrednost, a banke so to obvezo razumljivo sprejele in jo v svojih poročilih obravnavajo celo kot dosežek. NKBM je tako v letnem poročilu za preteklo leto navedla štiri ključne uspehe banke v letu 2014 in sicer znižanje stroškov, povečanje obrestne marže, zadržanje vlog nebančnih sektorjev ter znižanje bilančne vsote (!):

Ob takšnih pogojih je torej Slovenija dolžna prodati NKBM do konca leta 2016 pri čemer je dodatno zanimiva tudi določba o postavitvi prodajnega zaupnika (torej pooblaščenca Evropske Komisije), ki bo banko prodal, če tega ne bo storila naša država (!). Seveda je bilo odločanje glede sanacije bank pod precejšnjim časovnim pritiskom, vseeno pa so takšne zaveze precej neobičajne – vsekakor si jih EK pri kakšnih pomembnejših državah ne bi privoščila oz. zahtevala.

A kakorkoli, SDH vodi postopek prodaje NKBM (sicer ob pomoči izkušenih in nedvomno dobro plačanih tujih svetovalcev) in najbrž ni dvoma, da bo izpeljan v skladu z dobrimi prodajnimi praksami ter po pogojih kakršni veljajo danes na trgu. Vprašanje pa je, ali je danes pravi čas za prodajo, ne toliko zaradi razmer na svetovnih trgih (te se bodo mogoče prej poslabšale kot izboljšale), bolj zaradi situacije v kateri je danes komaj sanirana banka ter negativnega prizvoka, ki ga ima na trgu. Glede na bilančne podatke so cene katere se pojavljajo v javnosti vseeno precej nelogične. Seveda bo banka prodana po tržni ceni, po najvišji ponujeni ceni, a od lastnika (države) vseeno pričakujemo, da bo ocenil ali današnja kupnina izpolnjuje njegova pričakovanja ter ali lahko pričakuje boljše donose od kasnejše prodaje in tekočih dobičkov.

Poglejmo nekaj osnovnih podatkov o premoženju in obveznosti banke na zadnji dan prejšnjega leta:

Vir: Letno poročilo Skupine NKBM 2014

Vidimo, da ima banka skoraj 700 milijonov evrov več premoženja kot pa finančnih obveznosti. Seveda je to statična vrednost banke (knjižna vrednost kapitala in rezervacij), a glede na vse izvedene stresne teste in ocene portfelja banke nekih dodatnih izgub ne bi smelo biti. Banka je bila namreč obvezana narediti ocene nevarnosti in izgub na svojih posojilih pod zelo neugodnimi makroekonomskimi pogoji, bistveno težjimi kot dejansko so in temu ustrezno je tudi oblikovala popravke.

Tako ima na 2,5 milijardah posojil podjetjem in prebivalstvu oblikovanih kar 620 milijonov rezervacij za morebitna neplačila, kar ustreza celotnemu znesku zapadlih in neplačanih obveznosti. Banka je torej oblikovala rezervacije (in znižala rezultat ter kapital) za polno višino vseh terjatev, kjer so komitenti v zamudi s plačilom – kar seveda ne pomeni, da jih ne bodo plačali kasneje oz. da jih banka ne bo uspela unovčiti na kak drug način. Brez natančnejšega vpogleda v kreditne mape bi na osnovi navedenih podatkov lahko ocenili, da ima banka pri teh naložbah preje kakšne rezerve kot dodatne potencialne izgube. Upoštevaje strogost pregleda bančnega portfelja, bi bilo nelogično, da te terjatve ne bi bile poplačane vsaj v višini knjižne vrednosti (v nasprotnem je tako vprašljiva kvaliteta vseh opravljenih revizij in stresnih testov).

Pri obravnavi podatkov o obsegu in kvaliteti terjatev do podjetij in prebivalstva je nasploh pogosto prisotno napačno tolmačenje. NKBM ima res med temi terjatvami tudi danes še kar 26 % problematičnih, slabih posojil, kreditov kjer komitenti zamujajo z vračili – a zanje je v preteklosti (predvsem v 2013) oblikovala zadostne rezervacije in zato ta slaba posojila bilance ne morejo več bremeniti. Seveda pa so še vedno v knjigah, ker obstaja precejšnja verjetnost, da bo banka del teh neporavnanih terjatev dobila poplačane kasneje. Zato so informacije o še vedno četrtini slabih posojil (pogosto jih zasledimo v medijih in zlonamernih komentarjih) preprosto zavajanje. Banka je zanje že oblikovala popravke in niso neka potencialna izguba temveč potencialni dobiček, če banka uspe izterjati več kot pa je preostala neto knjižna vrednost v bilanci. Poleg omenjenih 700 milijonov presežka premoženja nad obveznostmi (kapital in rezervacije) bi torej lahko upravičeno pričakovali, da ima banka v svojih bilancah vsaj na osnovi javno objavljenih izkazov raje še kakšno rezervo ob uspešni izterjavi ter ob izboljšanju splošnih gospodarskih razmer.

Naslednji zanimiv podatek iz bilance pa je višina denarnih sredstev in obseg naložb NKBM v banke in državne vrednostne papirje. Gre za naložbe, ki se obravnavajo kot nerizične naložbe, torej naložbe, kjer ni nevarnosti za izgube in tega premoženja je imela banka konec lanskega leta skoraj polovico bilančne vsote. Preko 400 milijonov evrov je imela banka kar v gotovini, na računih pri centralnih bankah ali drugih bankah (torej 10 % bilančne vsote čiste likvidnostne rezerve – katere slaba stran je seveda, da ne nosi nobenih prihodkov). Največ zbranih sredstev (več kot tretjino) pa je plasirala v državne obveznice, skupaj kar 1,55 milijarde evrov.

Obveznice je banka dobila za prodane terjatve DUTB (slabi banki) in sicer v znesku 388 milijonov evrov (polna, bruto vrednost prenesenih terjatev je bila sicer dobro milijardo evrov, a je NKBM pri prodaji odobrila skoraj dvotretjinski diskont). Preostale obveznice pa je NKBM pač kupila iz presežnih finančnih sredstev. Banka ima zbranih precej več sredstev kot jih potrebuje za tekoče financiranje gospodarstva in gospodinjstev in presežke nalaga predvsem v obveznice države Slovenije.

Pri teh obveznicah pa je pomembno še nekaj. Zaradi povečanega zaupanja v Slovenijo v zadnjem letu, so pričakovane obrestne mere padle. To pomeni, da se je povečala cena slovenskih obveznic. Trenutno se giblje z indeksom okoli 130, torej 30 odstotkov višja kot je njihova nominalna vrednost. Skupne naložbe NKBM v državne vrednostne papirje bi bile tako v primeru prodaje vredne okoli 500 milijonov več kot jih trenutno vodijo v knjigah (po podatkih v letnem poročilu banke praktično vse obveznice kotirajo na borzi). Seveda vodstvo tega ne bo naredilo, saj prvič nima kaj narediti s tem denarjem (primernih naložb doma ni, varne naložbe v tujini nimajo skoraj nobenega donosa, prav tako skoraj nima nobenih kreditnih obveznosti za predčasno odplačilo). Na drugi strani pa obveznice naslednjih deset let zagotavljajo visoke in redne obrestne dohodke, kar je (pragmatično gledano) za vodstvo zagotovljena uspešnost poslovanja banke.

Ne glede na to ostaja dejstvo, da je ta naložba v državne papirje danes na trgu vredna bistveno več kot jo banke izkazuje v knjigah in to kot likvidno premoženje. Upoštevaje vse naštete učinke bi torej lahko s precejšnjo gotovostjo zaključili, da realno premoženje Nove kreditne banke Maribor presega njene finančne obveznosti za najmanj milijardo evrov, verjetno pa še več. Seveda to avtomatsko ne pomeni, da je banka tudi toliko vredna, pomembni so tudi ostali vidiki (donosi, ostala potencialna tveganja, tržni položaj, perspektive, kader…), a ker gre pretežno za likvidno premoženje, kaj dosti manj vsekakor ne.

Komentarji, koliko je npr. država vložila v banko ali kakšna je njena kapitalska ustreznost, seveda nima nobene neposredne povezave z današnjo vrednostjo banke. Ta je odvisna od trenutne bilančne strukture, položaja in perspektiv banke, kar ocenjujeta tako prodajalec kot kupec in če se v oceni ujameta, potem bo do prodaje prišlo. A navedene številke vsekakor kažejo, da je vrednost banke za lastnika realno precej večja kot se pojavljajo številke v medijih in tudi kot so danes mogoče pripravljeni plačati potencialni kupci. Vsa negativna dogajanja in informacije v zvezi z NKBM ta trenutek vsekakor odvračajo kupce in zbijajo ceno, a izračun neto premoženja banke kaže precej drugačno sliko. Vsaj tako lahko razberemo iz letnega poročila. Razen če obstajajo še kaka druga dejstva, ki niso razkrita javnosti – a potem se postavlja vprašanje verodostojnosti objavljenih poročil.

In kako potem kupiti banko za en evro? Najbolj elegantno je to naredila država – od banke si je sposodila slabo milijardo evrov in jo vplačala kot kapital v banko (mogoče bo sicer kdaj še kdo ugotavljal ali ni to v nasprotju z zakonodajo, ki družbam prepoveduje financirati svojega lastnika za potrebe nakupa delnic in deležev). Lahko pa si nekje začasno sposodite 200 ali 300 milijonov evrov (kar za večje igralce seveda ni problem), nato pa banka npr. proda za dobro milijardo državnih obveznic, pri tem ustvari kakih 250 milijonov dobička. Tega brez ovir izplača novemu lastniku, saj ostane kapitalska struktura nespremenjena, torej še vedno zelo visoka – in kupec ima banko za en evro. Seveda, če ni Slovenec. >

17 thoughts on “Kako kupiti NKBM za en evro … če nisi Slovenec”

  1. Zakaj se potem kupcev ne tare, če je to tak easy money? (kupiti tole banko, ki je kao vredna milijardo za dvesto milijonov) Nekaj tu ne štima. Ali je cel svet, ki se trenutno koplje v denarju, slep in neumen? Ali morda vrednotenje banke ni ravno takšno, kot ga prikazuje Bine?

    1. Še slabše je, poglej moj komentar kasneje.
      A je problem, da v to našo deželo razen redkih eksotov nihče več niti ne pogleda. Razen zelo občasno in zelo na kratko. Razlogov je seveda več: majhnost, zblojeni upravljavci države (neznanje, nenačelnost…), čudni prebivalci… In ne nujno v tem vrstnem redu. 🙂

  2. Ker JPD noče objavljati mojih komentarjev, verjetno so preveč satirični/žaljivi za njegov prefinjen okus (občasno tudi do modrecev s Kardeljeve), ti bom tu prilepil komentar, ki je bil originalno na tvoj članek na njegovem blogu, a ni prišel dalj od “Your comment is awaiting moderation.” (kot že kar nekaj pred tem). Je pa res, da si satire pač ne dovolim vzeti. Tudi za ceno, da mojih komentarjev “veliki” JPD ne bo objavljal. 🙂

    “Najbolj elegantno je to naredila država – od banke si je sposodila slabo milijardo evrov in jo vplačala kot kapital v banko (mogoče bo sicer kdaj še kdo ugotavljal ali ni to v nasprotju z zakonodajo, ki družbam prepoveduje financirati svojega lastnika za potrebe nakupa delnic in deležev).”
    NIČ BAT, DRŽAVI JE PRI NAS VSE DOVOLJENO. TUDI “RABOTE”, KI DRUGIM NISO. IN JIH PRI DRUGIH (TUDI) KAZENSKO PREGANJA.

    “Lahko pa si nekje začasno sposodite 200 ali 300 milijonov evrov (kar za večje igralce seveda ni problem), nato pa banka npr. proda za dobro milijardo državnih obveznic, pri tem ustvari kakih 250 milijonov dobička. Tega brez ovir izplača novemu lastniku, saj ostane kapitalska struktura nespremenjena, torej še vedno zelo visoka – in kupec ima banko za en evro. Seveda, če ni Slovenec.”
    ODLIČEN ZAKLJUČEK. ZLASTI ZADNJI STAVEK “Seveda, če ni Slovenec”. KAR POVE VSE O STANJU DUHA V DRUŽBI. Seveda pa to pomeni, da so v portfelju še vedno rezerve: še del državnih obveznic (za opisano operacijo je novi lastnik uporabil le 2/3 obveznic) in potencialni dobički v primeru izterjanih predhodno že odpisanih popravkov kreditov. Ali po domače, kupec je za 1 EUR kupil banko, ki ima precej več premoženja kot je njen kapital v trenutni bilanci stanja. Po moji skromni oceni še vsaj 300 mio EUR več, bolj realno 500 mio EUR več. Kar pomeni, da je nekdo za 1 EUR kupil 1-1,2 mrd neto premoženja. In kupec se ne bo pretirano ukvarjal z vprašanjem kam z denarjem, ki je pri nas kao osrednji problem (banke). 1 EUR za 1 milijardo ali NESKONČEN DONOS. Jaz temu pravim RISK FREE ARBITRAŽA ali ODLIČEN KŠEFT za kupca. In še en spomenik sposobnosti naših “družbenih” planerjev.

    Sploh je ves članek Bineta Kordeža tudi širši neuki javnosti na enostaven način odprl oči, kako nesposobno naši upravljavci države upravljajo z njim zaupanim premoženjem. In kakšne zaveze brez pomislekov in lahkotno sprejemajo.

  3. Zakaj potem lastnik (država) banke enostavno ne likvidira, če je notri toliko skritega bogastva? Tako kot Probanko in Factor banko. Počasi, v kakih treh letih lepo zaključi poslovanje, odproda posle, nepremičnine, zaposlencem izplača odpravnine in čao đaci. Na koncu bi po Binetovo moral ostati ogromen profit. To bi bil daleč najbolj najbolj dobičkonosen posel od vseh, kar jih bo SDH kdajkoli opravil.

    Če bi bilo res notri toliko skrite vrednosti.

  4. Zakaj tega ne naredi država, ne vem zagotovo. Vsaj ne za vse razloge. Si pa mislim. Ni pa nič narobe, da je ne likvidira, saj to premoženje tako ima v rokah, pa še potencial za rast. Narobe je, da jo prodaja po nizki ceni samo zato, ker je nek bedak nekaj obljubil Bruslju. In to dvoje (prodaja zaradi neumne obljube in po nizki ceni) je poanta Binetovega komentarja.

    Če bi bil lastnik jaz, tudi tega ne bi naredil (likvidiral), saj kot lastnik (stari ali novi) pričakujem, da bom samo še izboljševal poslovanje in višal donos. Je pa res, da bo za novega kupca po Binetovih predpostavkah donos na začetno investicijo neskončen. Glej moj zgornji komentar. Jaz je na koncu suhih let tudi ne bi prodajal.
    Vem pa, da bo potencialni novi lastnik donose še povečal. V vsakem primeru. Bančni sektor gre iz krize, kupuje za 1 EUR (karikirano ali zelo blizu resnici), v premoženju banke ima zajetno rezervo, v nekaj letih bo banko, če bo vsaj približno normalno poslovala, prodal vsaj za takratno knjižno vrednost (danes govorimo o manj kot tretjini današnje, brez rezerv v portfelju). Ergo, za njega je nakup le win-win. Jasno ob nekaj tveganja za nadaljevanje poslovanja. Pa ne toliko banke kot okolja – vukojebine na sončni strani Alp.

    Za konec pa še malo satire (se že vnaprej opravičujem, če nisem zadel 🙂 )
    Mislim, da je “neštima”:
    1) Ali profesor, svetovalec (teoretskega pristopa) ali zaposlen, ki nikoli ne sprejema tveganja ali pa je tako ali drugače prisesan na državno korito. Tu pa je tveganja še manj. 🙂
    2) Ali pa popoln špekulant (naši mesečniki bi rekli neoliberalec najslabšega tipa (mrhovinar), pa zame ne v slabšalnem pomenu besede, sam jih namreč jemljem kot nujno potrebne na trgu), ki bi banko likvidiral, “brezobzirno” pospravil v žep denar in iskal naslednje prilike, da ta denar oplemeniti.
    Vsak pač po svojih preferencah in želodcu. Je pa res, da se država čisto tako (brezželodčno) ne more obnašati. Pa ne le zato ker je v “naši skupni lasti”.

    Pa en lep pozdrav,

    Matjaž

  5. JPD mi je danes spustil skozi moj komentar z dne 4.5.2015.
    Se opravičujem za zgornji komentar. Mogoče sem se ga lotil preuranjeno in krivično. Najbrž je bil ta teden precej zaposlen, saj je tudi sicer malo objavljal na svojem blogu.
    Mea culpa. 🙂

  6. Matjaž, ali se tebi zdi dobro za običajnega slovenskega bančnega komitenta, da je več kot polovica celotnega bančnega sistema v državni lasti?

  7. Ne, nikakor. Niti za običajnega komitenta, niti za kreditojemalca. Je nenormalno in je potrebno “sanirati”.
    A nikakor nisem za brezglavo prodajanje. In za vsako ceno, samo da gre (na primeru razloženo brezglavo prostituiranje v primeru NKBM). In v popolnoma napačnem tajmingu in predvsem na podlagi neumnih zavez naših upravljavcev.
    LP
    Matjaž

    1. “neumne zaveze” Ali pravila o državni pomoči ne veljajo za vse članice? Tj da je treba pridobiti dovoljenje EU za državno pomoč podjetju ali banki. Če prav vem EU vsako državno pomoč pogojuje z programom vrnitve te pomoči (tudi na strani MF piše tako), NKBM pa je za evropsko odobritev pomoči prvič prosila leta 2012 in potem na novo 2013 vmes pa ni storila vsega, k čemur se je že prvikrat zavezala.

      1. Zaveze veljajo, če si siromak in stisnjen v kot. Sicer se vedno in povsod pogajaš. O tem si lahko prebereš obilo v člankih in komentarjih Tadeja Kotnika v Financah, lahko kar njegovo zadnjo kolumno z dne 13.5.2015.
        Je pa seveda res, da smo se v takšno pozicijo spravili sami zaradi lastne neumnosti.

        1. Tadej Kotnik zadevo na vse pretege potencira (značilna je uporaba slabšalne sintagme “tretjerazredni EU uradniki”) , da bi tako vršil medijski pritisk na sodišča, ki odločajo o podrejencih. Ali on v resnici ve, ker je dobil v roke mar mailov, kako je potekalo pogajanje in kaj je bilo mogoče takrat doseči.
          Logično, da bo zaradi lastnega materialnega interesa poskusil prikazovati, da so bili slovenski pogajalci nesposobni-zlonamerni-zlobni-nevedni, in širil prepričanje, da smo Kalimero, nad katerim se je Bruselj živalsko izživljal, medtem ko je Portugalce in Irce božal.

  8. Če bi bila jaz lastnica pekarne, ki se na prostem konkurenčne trgu bori z drugimi in bi na tem trgu nastopala tudi državna pekarna, ki ji lastnica država kupuje moderne stroje in jo dokapitalizira, kadar pekarna to rabi, bi rekla, da to ni poštena konkurenca ampak je nateg oziroma zloraba konkurence in bi to prijavila na UVK. Država v takem primeru z mojim (in drugimi) davkoplačevalskimi sredstvi direktno futra mojo konkurenco. Država se nima kaj ukvarjati s pekarstvom, oziroma minimum od minimuma nima kaj z našim denarjem dokapitalizirati “svojega konja” na pekarskem trgu. Ne vidim, zakaj bi bilo pri bančnem poslu kaj drugače. Zato vse normalne države s tržnim gospodarstvom sprejmejo zaveze, da se tako pridobljenih lastniških deležev firm, ki delujejo na trgu, znebijo ob prvi priliki. Kolikor vem, je to eden temeljnih postulatov članstva v EU.

    1. Res je, draga anna.
      Sva si enotna, da država tu nima kaj iskati in s svojimi intervencijami izkrivljati konkurence. Poanta zapisanega v mojih komentarjih pa je le v tem (pa, zanimivo, od vseh spregledana), da pa prodaje ni potrebno narediti na horuk in zastonj, le da ugodiš kupcu ali EK, ki pa ne sme nikakor biti Slovenec (zaradi faušije ofc in krdela volkov, ki se hranijo z njimi).
      Tudi UVK/AVK ti v normalnih družbah, in naše vukojebine ne štejem med normalne družbe, UVK/AVK pa še manj med normalno delujoče paradržavne urade, da zaveze in dovolj časa, da v miru in ne pod pritiskom, seveda pa še vedno v razumnem roku, prodaš premoženje zaradi katerega si v prekršku. Da torej maksimiraš vrednost.
      LP
      M

    2. Mogoče samo še nekaj mojih pogledov na mnenje Anne (sicer se strinjam z razmišljanjem Matjaža).

      Da bi država vlagala v pekarstvo, običajno to res ni njen cilj in naloga – a to ne pomeni, da nima interesa, da pa je prisotna kot lastnik v kakih drugih, za državo strateško pomembnih panogah. In umik iz bančništva ni noben »postulat« članstva v EU. V večjih in razvitejših državah EU je država ostala kar pomemben lastnik v določenih panogah, je pa res da so v prodajo »prepričale« nove članice EU – a zaradi svojih interesov, ne zaradi skrbi zanje in za njihov razvoj. Pomemben pa je še drug vidik, ki se praviloma nikoli ne izpostavlja. Res je npr. v Angliji prodala veliko svojih družb, vendar so bili kupci večinoma Angleži in lastništvo je le večinoma v domačih rokah. Pri nas pa se srečujemo s tem, da ne želimo državnega lastništva, še manj pa lastništva Slovencev in pretežno lastništvo v tujih rokah je značilno samo za kolonije in nerazvite države, vsekakor pa ne za sodobne države.

      A moj tekst tako ni bil načelno razpravljanje o upravičenosti prodaj in zadrževanju lastništva v rokah države, temveč sem samo izpostavil nekaj podatkov, ki kažejo na drugačno vrednost naložbe, ki jo ima država v NKBM. Izhajal sem iz revidiranega letnega poročila, ki naj bi bil verodostojen podatek in tudi opozoril, da nizke ponudbe potencialnih kupcev kažejo, da so ob tem mogoče še kake dodatne informacije, ki javnosti niso znane. In v vseh komentarjih nisem opazil, da bi kdo oporekal zaključke glede vrednosti ali kake posamezne postavke.

      1. Ne vem, če govorimo o istih stvareh. Po meni znanih podatkih nobena zahodna država (z začasno izjemo Irske) nima državnega deleža v bančništvu več kot 30%. Pri nas je bil že pred sanacijo delež višji, zdaj pa je sploh večji kot kjerkoli v EU. In nikome ništa. Na tisoče razlogov, zakaj naj tega deleža ne bi bilo treba znižati, da bi bila konkurenca normalna, ali vsaj ne zdaj, ali ne po teh cenah, ali ne tujcem, ali ne tako, da bi lahko kdo skoncentriral lastništvo itd. itd.
        Sebične razloge pri tem pa dobro razumem. Če bi bila jaz hipotetična lastnica pekarskih podjetij z več kot polovičnim deležem na trgu bi tudi harala po svoje in se na vse pretege upirala, če bi mi neka EU tam daleč zapovedovala, da to ni fair.

        1. Drži, da zahodne države res nimajo tako visokih odstotkov deleža v bankah in nekaj od tega je preprosto potrebno prodati. Je pa tudi res, da nimajo nič, kot je značilno za vzhodne države, temveč imajo nekaj neposredno same, pretežni del ostalega pa preko različnih skladov, lokalnih skupnosti in podobno. Na Vzhodu pa je bilo vse prodano tem zahodnim bankam.

          Prodajo nekaj bank podpiram, ker jih ima naša država res preveč, a dvomim o tem, da je prodaja v trenutnih razmerah smiselna, ker bomo pač zanjo premalo iztržili. EU pa hiti in pritiska, ker imajo glavni igralci EU (Nemčija, Francija, Anglija) pri tem svoje interese – vsekakor ne skrb za naš položaj.

  9. hojla
    Kot zmerom spregledate, da je zahod popolnoma pod nadzorom mednarodnih bankirjev, ki lahko kadarkoli sprožijo krizo z nepredeljivimi gospodarskimi in političnimi posledicami. Ameriški finačni sistem je rak rana ameriške družbe, po zaslugi svetovne finačne oligarhije pa je svetovni denarni sistem rak rana človeštva. A Slovenija je izven tega ali kaj?
    hoj

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *