Spremembe davčne zakonodaje: Zakaj niso razbremenili tistih okrog minimalne plače?

O učinkih letošnjih davčnih sprememb na plače sem napisal že tri tekste. V zadnjem zapisu sem izpostavil predvsem nelogičnost (vsaj po mojem mnenju), da so oktobrske spremembe zakonodaje vsem zavezancem dvignile neto prejemke vsem – razen tistim z 931 evri bruto plače, ki niso dobili niti centa več (!). Pričakoval sem, da bodo poslanci v postopku sprejemanja zakonodaje le opazili to nelogičnost, a se to ni zgodilo. Prevladalo je pojasnilo vlade, kako so zaradi v maju sprejete razbremenitve regresa profitirali tudi zaposleni z nižjimi plačami in zato naj bi bile aktualne spremembe ustrezne. Vsekakor drži, da je imela majska razbremenitev izplačila regresa zelo pozitiven vpliv na davčno razbremenitev in rešitev ocenjujem kot optimalno. Vseeno pa ne vem, zakaj so morali potem pri razbremenitvi plač popolnoma izpustiti zaposlene z najnižjimi dohodki.

Kot rečeno, je vlada v maju s široko podporo sprejela zakon, po katerem je izplačilo regresa do višine povprečne bruto plače (trenutno 1.725 evrov) v celoti neobdavčeno. Po zadnjih razpoložljivih podatkih (leto 2017) je povprečen znesek regresa znašal 880 evrov, kar najbrž pomeni blizu tisoč evrov v letošnjem letu. Do sedaj so zaposleni od regresa plačevali dohodnino in sicer od 16% pa tudi do 50% (odvisno od davčnega razreda, v katerega so bili uvrščeni glede na višino prejemkov). Z ukinitvijo plačila dohodnine, so posamezniki ob predpostavki 1.000 evrov regresa, pridobili med 160 in 500 evri letno. Ker pa so se zaradi izključitve regresa dodatno znižali tudi skupni obdavčljivi dohodki, so zaposleni z nižjimi plačami pridobili nekaj tudi iz tega naslova. Kot je prikazano z rdečo črto v spodnji sliki, je učinek teh davčnih sprememb za večino zaposlenih tako znašal od 20 do 30 evrov preračunano na mesec. Ta ugodnost je bila za ljudi kar pomembna, pa tudi v proračunu bo izpada najbrž kar okoli 200 milijonov evrov letno.

Continue reading “Spremembe davčne zakonodaje: Zakaj niso razbremenili tistih okrog minimalne plače?”

Kako se je spreminjalo lastništvo slovenskih podjetij

Z leti se v Sloveniji vse bolj krepi delež podjetij v tuji lasti. To je seveda pričakovana posledica internacionalizacije gospodarstva ter seveda tudi privatizacijskih procesov, ki so potekali v državah z nekdaj državno ali družbeno lastnino. V Sloveniji je bil za razliko od drugih vzhodnih držav ta proces predvsem v začetku nekaj počasnejši, a se je tudi pri nas v zadnjih letih delež tujcev opazno povečal. Značilno pa je, da se pri tem redko pojavljajo kakšne bolj natančne ocene, tako o deležu, še bolj pa o razlogih za te procese, kjer je sploh veliko posploševanja. Zato v nadaljevanju mogoče nekaj podrobnejših podatkov o trenutnem stanju lastništva gospodarskih družb ter tudi kako so ti procesi potekali.

Pri tem naj izpostavim, da v povečevanju deleža tujega lastništva ni nič spornega, niti nič drugačno kot to velja za druge države. S stališča uspešnosti poslovanja so družbe v tuji lasti v povprečju celo nekaj boljše, čeprav je to precej široka tema, ki ne predmet tokratnega članka. Težavo vidim mogoče bolj v tem, da z zmanjševanjem deleža lastništva domačih oseb ni zaznati kakega povečevanja naložb Slovenije (slovenskih državljanov) v tujini. Na žalost je proces bolj enosmeren in Slovenci smo lastništvo nad nekdaj pretežnim delom domače ekonomije preusmerili v potrošnjo, depozite ali neproduktivne naložbe.

Continue reading “Kako se je spreminjalo lastništvo slovenskih podjetij”

Nove ideje o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja

Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (DZZ) bo še kar nekaj časa aktualna tema tako v politiki, v medijih, kot tudi med prebivalstvom. Seveda se pod “ukinitvijo” razume samo drugačen način zbiranja sicer nujnih sredstev za financiranje zdravstvene oskrbe. Drugačen način zbiranja se išče zaradi dveh razlogov oz. očitkov: ­

  • obstoječ sistem zbiranja preko zasebnih zdravstvenih zavarovalnic je relativno drag, saj le-te za svoje delovanje porabijo skoraj desetino zbranih sredstev in cilj vseh predlogov je v racionalnejšem zbiranju tega dodatnega vira financiranja zdravstva, ­
  • drug očitek pa je v tem, da danes vsi zavarovanci plačujejo enak nominalni znesek za dodatno zavarovanje (35 evrov) in po predlogih naj bi bila višina tega plačilo odvisna od dohodkov posameznika.

Continue reading “Nove ideje o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja”

Ali z rastjo BDP v Sloveniji zaostajamo ali ne (3)

Bruto domači proizvod (BDP) se kljub precejšnjim omejitvam, še vedno uporablja kot najbolj običajen pokazatelj razvitosti posamezne države, čeprav seveda samo v ekonomskem pogledu. Gre za zelo obširno tematiko, ki jo lahko obravnavamo z različnih vidikov. Ko sem želel nekoliko natančneje pogledati, kako je bilo z rastjo BDP Slovenije zadnjih 25 let, sem se odločil, da to gibanje predstavim v nekaj širšem kontekstu. Zato je nastal nekaj daljši članek, ki sem ga razdelil v tri dele. Tako sem v prvem tekstu posvetil nekaj več pozornosti dilemam glede prikazovanja oz. izračuna BDP, v drugem pa predstavil nekaj zgodovinskega vpogleda v gibanja BDP.

Continue reading “Ali z rastjo BDP v Sloveniji zaostajamo ali ne (3)”

Ali z rastjo BDP v Sloveniji zaostajamo (2)

Bruto domači proizvod (BDP) se kljub precejšnjim omejitvam, še vedno uporablja kot najbolj običajen pokazatelj razvitosti posamezne države, čeprav seveda samo v ekonomskem pogledu. Gre za zelo obširno tematiko, ki jo lahko obravnavamo z različnih vidikov. Ko sem želel nekoliko natančneje pogledati, kako je bilo z rastjo BDP Slovenije zadnjih 25 let, sem se odločil, da to gibanje predstavim v nekaj širšem kontekstu. Zato je nastal nekaj daljši članek, ki sem ga razdelil v tri dele in v prvem posvetil predvsem nekaj pozornosti dilemam glede prikazovanja oz. izračuna BDP.

V drugem delu teksta pa dajem nekaj zgodovinskega vpogleda v gibanje BDP. Seveda podatki izpred sto ali tudi več let nazaj za večino danes niso aktualni, a včasih se je le dobro malo zazreti tudi v zgodovino in poiskati kakšno primerjavo z današnjimi gibanji. V raznih bazah podatkov najdemo tudi gibanja v 19. stoletju, seveda samo za največje države. Že nekoliko bolj aktualne pa so seveda primerjave gibanj po koncu druge svetovne vojne in tudi to prikazujem v tem drugem delu članka. Gibanje BDP nekaterih držav v zgodovini

Continue reading “Ali z rastjo BDP v Sloveniji zaostajamo (2)”

Ali v Sloveniji res zaostajamo z rastjo BDP?

Bruto domači proizvod (BDP) se kljub precejšnjim omejitvam, še vedno uporablja kot najbolj običajen pokazatelj razvitosti posamezne države. Prikazuje nivo življenjskega standarda državljanov, torej blagostanja – seveda samo v ekonomskem smislu. Na zadovoljstvo in srečo ljudi vplivajo še drugi dejavniki, ki jih sicer pogosto zasledimo v raznih preglednicah in razvrstitvah držav, a se bolj redko uporabljajo. Podatek o gospodarski rasti države (realnem povečanju BDP) je pač najpogosteje citiran podatek. Metodologija izračuna je danes dokaj natančno določena in tudi enotna za vse države, kar nekdaj ni bilo. Kljub temu pa imamo na voljo izračune tudi za sto ali dvesto let nazaj in za marsikoga je zanimiv tudi pogled v preteklost (kljub objektivnim omejitvam teh številk – a Piketty je posegel tudi dva tisoč let nazaj).

Continue reading “Ali v Sloveniji res zaostajamo z rastjo BDP?”

Je res samo globalizacija kriva za zmanjšanje zaposlenosti v industriji?

Nedolgo nazaj smo lahko na blogu JP Damijana brali članek o izgubljanju delovnih mest v industriji ZDA na račun globalizacije oz. prenosa delovnih mest v države s cenejšo delovno silo. Načeloma naj bi bilo to slabo za Ameriko, čeprav smo lahko v drugem članku brali o širših vidikih posledic globalizacije. Globalizacija je namreč prinesla tudi veliko pozitivnih učinkov, predvsem za revnejši del planeta, kar je ponazorjeno z znano “slonovo” krivuljo (po Milanoviću). Relativno najslabše naj bi jo odnesel srednji razred razvitega sveta, ki čuti posledice prenosa delovnih mest ter tudi konkuriranja s strani slabše plačanih. To naj bi bil tudi razlog Trumpovega pritiska in trgovinske vojne s Kitajsko, s katero naj bi omejil prodor izdelkov tuje cenene delovne sile in uničevanje domačega gospodarstva. S širšimi vidiki in posledicami globalizacije se seveda lahko strinjamo, lahko pa k zapisanemu dodamo še nekaj pogledov.

V razvitejših državah, predvsem v ZDA, v zadnjih desetletjih srednji razred resnično ni bil deležen učinkov gospodarske rasti. Pretežni del povečanega dohodka je pristal v rokah ozkega kroga najbolje plačanih in že tako premožnejših ljudi. A takšni trendi niso nujno predvsem posledica globalizacije in prenosa proizvodnih delovnih mest v tujino. Ne glede na prenos proizvodnje, so razvite države še vedno beležile gospodarsko rast. Seveda nižjo, a ta je posledica tudi višjega izhodišča. Z drugačno distribucijo dohodka, ponovno uvedbo progresivnejše obdavčitve, kot je veljala v prvih povojnih desetletjih in večjo vlogo države na področju regulacije in sociale, bi namreč lahko tudi srednji razred užival učinke omenjene gospodarske rasti.

Continue reading “Je res samo globalizacija kriva za zmanjšanje zaposlenosti v industriji?”

Kako ekonomsko smiseln je predlog stranke Levice glede ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja

Te dni je parlamentarna stranka Levica presenetila s predlogom zakona o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Pravzaprav to ne bi smelo biti presenečenje, saj je bil takšen dogovor že ob sklenitvi koalicijskega sporazuma, ministrstvo pa obljublja prvi predlog šele sredi naslednjega leta. Predlog je seveda požel veliko medijskega zanimanja, a bolj v smislu, kaj takšen predlog (ultimat, kot pravijo) pomeni za aktualno koalicijo, medtem ko kakšnih resnih ocen predloga niti ni bilo.

Levica je predstavila samo osnovno poanto zakona in sicer, da se ukine plačevanje dodatnega zdravstvenega zavarovanja, to pa v enaki višini nadomesti s povečanjem prispevnih stopenj delodajalcev in delojemalcev (1 odstotno točko več za zaposlene in 1.6 odstotne točke več za delodajalce). S strani delodajalske strani pa je bil seveda takojšen odziv, da na nadaljnje povečevanje davčnih obremenitev podjetniški sektor ne more pristati. Pa tudi ministrstvo za zdravstvo se je odzvalo negativno. Opozarja, da bi s tem preveč obremenili aktivno prebivalstvo in dvignili stroške dela.

Seveda pa nismo slišali nobenih konkretnih številk, kako bi ta velika sprememba vplivala na javne finance in položaj posameznika – razen predloga Levice, da bo večina ljudi na boljšem, “posledic na proračun pa ne bo” (tako piše v predlogu). Zato podajam nekaj hitrih, a dokaj realnih številk in ocen (številke so zaokrožene, a zadoščajo za okvirno oceno). Continue reading “Kako ekonomsko smiseln je predlog stranke Levice glede ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja”

O perspektivah notranjega lastništva (drugič)

Na zadnji članek o perspektivah notranjega lastništva, se je na blogu JP Damijana razvila zanimiva diskusija. Zaradi tega sem prejšnji članek še nekoliko razširil in v nadaljevanju podajam nekaj dodatnih pogledov na obravnavano tematiko.

Predvsem bi izpostavil eno ključno tezo, ki nam sicer ni všeč, a menim, da je dokaj točna. Dolgoročni lastniki so v glavnem
­ takšni, ki jim ta naložba predstavlja presežek sredstev, torej denar, ki ga ne rabijo za tekoče življenje,
­ ali pa posamezniki, katerim je razpolaganje z lastniškimi deleži v neki obliki omejeno in zato do takrat tudi ostajajo lastniki (manjši podjetniki tu niso zajeti, ker je njihov lastniški položaj drugačen).

Glede prvih ni dilem. To je pač tisti ozki krog najbolj premožnih ljudi, ki obvladujejo pretežni del svetovne ekonomije. Tega premoženja za svoje življenje sploh ne potrebujejo, saj imajo še druge dohodke ali pa jim že običajne dividende zadoščajo. Zaradi teh razlogov kot lastniki tudi ostajajo, občasno edino zamenjajo kake deleže.

Če pa lastniške deleže pridobijo ljudje, ki večinoma sestavljajo mesec z mescem, pa bodo svoj lastniški delež ob prvi večji potrebi in ugodni priliki prodali. In to se nam je zgodilo tudi v Sloveniji, kjer so bili na začetku delničarji vsi prebivalci Slovenije, po dvajsetih letih pa imamo le še nekaj družb z razpršenim notranjim lastništvom, ostale pa so bile kupljene s strani domačih ali tujih naložbenikov. No, poleg ozkega kroga lastnikov imamo še nekaj širši krog delničarjev, ki rezervno premoženje vlagajo v javne delniške družbe ali sklade, a tu gre za čiste finančne investitorje brez povezave z družbo.

Notranji lastniki so dlje časa “vztrajali” samo v družbah, kjer je bilo trgovanje z delnicami omejeno ali niso imeli primernega izhoda (Iskra Emeco, Kovinoplastnika Lož, ETI Izlake…), a na koncu so tudi v teh družbah zaposleni in upokojenci svoje delež prodali tujim investitorjem. Za podobno zaprte družbe pa bi lahko ocenili tudi nekdanje družbeno lastništvo, kjer so bili zaposleni na nek način lastniki svojih podjetij (tako so jih razumeli), seveda pa deležev niso mogli prodati.

Vsekakor so sheme notranjega lastništva kot ESOP za podjetja dobrodošle, a praviloma je to “dodatek” glavnemu lastniku in zaposleni deležev ne morejo prosto prodajati. Namen je, da so bolj povezani z družbo, da participirajo tudi na dobičku družbe in zato bolj zavzeti, a niso glavni lastnik družbe.

Ideja po kateri so vsi zaposleni postali lastniki družb in to pretežni z željo, da bi tako tudi ostalo, pa se na žalost v Sloveniji (in tudi drugje) ni izšla. Večina ljudi je svoje deleže ob prvi večji potrebi prodala in v družbe so vstopili investitorji s presežnimi sredstvi, ki jih nato še plemenitijo. In s tem se ustvarja ozek krog najbogatejših ljudi sveta, ki so jim te naložbe čisti presežek, ki ga nikoli ne bodo porabili – a ravno zato to premoženje ostaja v podjetjih. Če bi ga razdelili med ljudi, bi se ti pač hitro umaknili. O tem sem dodatno pisal v tekstu “Ali je IKEA socialistično podjetje?” https://damijan.org/2017/03/30/je-ikea-socialisticno-podjetje/, kjer mogoče odpiram še neko dodatno dimenzijo tega bogastva in koncentracije kapitala.

Omenil pa bi še drugi vidik naše privatizacije, ki si ga prav tako nočemo priznati. Dejstvo je, da so bili več ali manj vsi nakupi s strani domačih lastnikov izpeljani na kredit, katerega je ali naj bi potem odplačala kupljena družba sama. Seveda z uspešnim poslovanjem v naslednjih letih (z dividendami, z neposrednim odplačevanjem najetega posojila v primeru prenosa kredita na družbo samo ali z ustrezno višjimi plačami). Lastni vložki so bili minimalni, ker ljudje iz prejšnjega sistema kakih večjih denarjev niso prinesli To velja tako za nakupe s strani zaposlenih (Domel), za uspešne domače prevzemne zgodbe (npr. Impol, TAB Mežica, Kolektor…) ali za prevzeme “tajkunov” (no, teh kaže, da jih je bilo tako le kakih deset). Je takšen način odplačevanja nakupa s strani družbe “izčrpavanje”? Načeloma ne, če so le rezultati družbe tako dobri in če je bila nakupna cena primerno nizka. In po tem modelu so bili izpeljani praktično vsi prevzemi s strani domačih investitorjev.

In kje je potem bistvena razlika med “uspešnimi” in “tajkunskimi” prevzemi? Več ali manj samo v višini kupnine. Če je bila ta bistveno višja, kot so jo opravičili kasnejši rezultati poslovanja (ti so bili nižji tudi zaradi nastopa krize), potem prevzem ni uspel in zgodba se je preselila med osovražene “tajkunske” prevzeme. V nasprotnem primeru pa med uspešne zgodbe, ki so k sreči v Sloveniji prevladovale (le da se za večino niti ne ve oz. ni predmet medijske obravnave).

A pri tej razliki je vseeno potrebno povedati še drugo stran prevzema. Za približno tretjinski delež Domela je država dobila 4 milijone evrov (dejansko iz sredstev kupljene družbe), katerega vrednost so delničarji po desetih letih uspešnega poslovanja dvignili na denimo 25 milijonov. Za podoben delež pa smo v Merkurju državi (širše gledano) plačali 150 milijonov evrov in to se glede na kasnejše poslovanje (tudi zaradi krize), ni izšlo. Da, narejena je bila velika napaka pri oceni vrednosti družbe in takratnih pričakovanj gospodarskega razvoja in denimo, da smo ceno tega v različnih oblikah deloma plačali. A država je pred tem teh 150 milijonov vštela med svoje prihodke. In tu se je tudi odražala ključna razlika med uspešnimi in neuspešnimi prevzemi. V mislih imam seveda samo osnovni princip načina prevzema, ne posameznih spornih dejanj, ki so se pojavljali pri eni ali drugih prevzemih.

Dodal bi še to, da ravno zaključujem podroben (individualen) pregled lastništva, razlogov in poteka privatizacije ali nastanka tisoč največjih gospodarskih družb, ki predstavljajo blizu 60 % vse dodane vrednosti slovenskega gospodarstva (ostala so pretežno manjša, na novo ustanovljena s strani domačih ali tudi tujih oseb). Iz tega sem tudi črpal podatke za nekaj navedenih ocen, podrobnejšo sliko pa bom predstavil v kakem naslednjem članku. Menim, da gre za zanimiv in pomemben pregled slovenske tranzicije, ki pokaže precej drugačno sliko od splošnega prepričanja. A na žalost, podatki redko koga še zanimajo. Kak zapis, kako je bilo pokradenih in odnesenih v tujino na desetine milijard evrov, je za ljudi mnogo bolj zanimiv – čeprav je popolnoma zgrešen.
>

Continue reading “O perspektivah notranjega lastništva (drugič)”

O perspektivah notranjega lastništva – primer družbe Domel

Podjetje Domel iz Železnikov je vsekakor eden najbolj uspešnih primerov delavskega lastništva v Sloveniji. Po začetni privatizaciji družbe z lastniškimi certifikati in odkupi leta 1996, so zaposleni leta 2006 odkupili tudi vse preostale lastniške deleže ter vse do danes ostajajo edini lastniki družbe. Družba je v zadnjih desetih letih podvojila obseg poslovanja ter tudi močno izboljšala uspešnost, tako da se danes uvršča med dvajset največjih slovenskih podjetij v domači privatni lasti s preko tisoč zaposlenimi.

K uspešni poslovni zgodbi je najbrž prispevalo tudi razpršeno lastništvo zaposlenih, ki preko svoje lastniške udeležbe čutijo večjo odgovornost do družbe. Zaposleni kot solastniki te vloge ne razumejo kot dodatne možnosti za zaslužke ali višje plače, temveč kot še večjo odgovornost za razvoj in nadaljnja vlaganja. Zaradi tega se Domel pogosto pojavlja kot primer dobre prakse. Continue reading “O perspektivah notranjega lastništva – primer družbe Domel”