Kako rešiti slovenski turizem

Turistična dejavnost bo zaradi epidemije verjetno med najbolj prizadetimi gospodarskimi dejavnostmi. Država je zaenkrat s svojimi ukrepi vsaj deloma omilila kratkoročne negativne učinke. Zaradi previdnosti in strahu pa bo najbrž trajalo kar dolgo, da bodo ljudje ponovno potovali in letovali v obsegu kot v preteklih letih. V tej dejavnosti bo nedvomno nujna dodatna pomoč, zaradi česar se že oblikujejo razni predlogi, kako vsaj v prvem letu to potrošnjo nekoliko spodbuditi. Za ocenjevanje učinkov takšnih ukrepov je vedno dobro pogledati tudi konkretne podatke, sicer gre razmišljanje lahko hitro v napačno smer.

Nekaj podatkov o poslovanju družb in podjetnikov v turističnem segmentu sem pred časom že predstavil, tokrat pa mogoče še nekaj dodatnih podatkov o turističnih potovanjih (nočitvah), ki so prav tako pomembni. Pri tem bi najprej še enkrat omenil razlike v pojmovanju, kaj naj bi v to dejavnost sploh spadalo. Pogosto se namreč pojavljajo izrazi “turistična dejavnost” ali dejavnost “gostinstva in turizma”, a če pogledamo standardno (mednarodno) klasifikacijo poslovnih dejavnosti, se mednje uvršča samo dejavnost “Gostinstvo” s črkovno oznako “I”. Ta zajema vse nastanitvene dejavnosti (oznaka I 55 – hotele, penzione in podobne objekte, kampe, oddajanje sob) ter vso dejavnost strežbe hrane in pijače (I 56 – gostilne, restavracije, bifeji in tudi dostava hrane).

Continue reading “Kako rešiti slovenski turizem”

Obratovalni čas trgovin

Kot lahko razberemo v medijih, se bomo ponovno pogovarjali o tem ali naj bodo trgovine odprte ali ne. Levica je napovedala vložitev zakonskega predloga o zaprtju trgovin ob nedeljah in glede na podporo SDS lahko s precejšnjo verjetnostjo pričakujemo, da bo do tega tudi prišlo. O tem so tekle razprave že daljnega leta 2003, ko smo izvedli celo referendum. Ljudje so zaprtje večinsko podprli, a je potem vseeno prišlo do dogovora med sindikati in delodajalsko stranjo za boljše plačilo nedeljskega dela in trgovine so ostale odprte.

Takrat sem se kot direktor Merkurja zavzemal za zaprtje, vendar nisem uspel prepričati direktorje ostalih večjih trgovcev (Mercator, Spar, Tuš, Lesnina), tako da so trgovine ostale odprte. Kljub temu sem avgusta 2003 v Delu objavil članek v katerem sem predstavil nekaj svojih pogledov. Ker je članek aktualen tudi po skoraj dvajsetih letih, ga objavljam v originalni obliki, brez popravkov.

OBRATOVALNI ČAS TRGOVIN

Obratovalni čas trgovin ali točneje, vprašanje ali naj bodo trgovine v nedeljo odprte ali ne, je v slovenski javnosti ena najbolj aktualnih tem že kar nekaj let. Kljub različnim poskusom uskladitve pogledov med zainteresiranimi stranmi – delodajalci, delojemalci in vlado (potrošniki niso sodelovali !) do dogovora ni prišlo. Pri reševanju te dileme si tudi nismo mogli pomagati z vzorci iz Evropske Unije. Dejstvo je, da so rešitve po državah zelo različne. Tako imamo na eni strani države z zelo visoko stopnjo regulacije obratovalnega časa, kamor spadajo predvsem države germanskega sveta (Nemčija, Avstrija, Švica …). Njihova skupna značilnost je mogoče v tem, da so bolj naklonjene tradiciji, da imajo homogeno prebivalstvo in ustaljene življenjske navade. V drug sklop bi lahko šteli predvsem države romanskega sveta (Italija, Francija, Španija …), kjer je zakonodaja nekoliko liberalnejša. V tretjo skupino pa spadajo države (Anglija, Švedska, ZDA …), ki so se popolnoma prepustile toku tržne ekonomije in obratovalni čas prepuščajo v celoti odločitvam posameznih trgovskih subjektov. Če bi ocenjevali, kateri skupini držav je po delovanju Slovenija bližja, bi verjetno izbrali germanski model, vendar bi bila takšna ocena preveč posplošena, predvsem pa naša izbira oz. odločitev ne bi smela temeljiti na tem. Poudariti pa je tudi potrebno, da so v večini držav v času recesije prisotne tendence po katerih bi delovni čas trgovin podaljšali in s tem spodbujali potrošnjo.

Continue reading “Obratovalni čas trgovin”

Položaj in perspektive turizma

V trenutnih razmerah se pogosto izpostavlja položaj turizma kot verjetno ene najbolj prizadetih gospodarskih dejavnosti. Zaradi praktično popolne zaustavitve poslovanja, panoga nujno potrebuje pomoč države. S sprejetjem prvega paketa interventnih ukrepov bodo sicer lažje zadihali, a brez dodatne podpore, to ne bo zadosti. Ker pa se pri izpostavljanju te dejavnosti vseeno večkrat tudi precenjuje položaj turizma v celotnem gospodarstvu, pa v nadaljevanju mogoče nekaj podatkov o tem, pa tudi o dolgoročnih vidikih možnosti razvoja turizma.

Nekaj statističnih podatkov o turizmu

Statistično pod pojmom turizem razumemo celotno turistično potrošnjo domačih in tujih turistov. Z vidika spremljanja gospodarstva pa se kot turizem praviloma razume gospodarsko panogo Gostinstvo (oznaka s črko I). Ta panoga obsega dve dejavnosti in sicer:

 . gostinsko nastanitveno dejavnost (I 55), ki zajema predvsem hotele, kampe in podobno ter ­

 . dejavnost strežbe jedi in pijač (I 56), kar zajema gostilne, restavracije, točilnice in tudi pripravo in dostavo jedi.

Poleg te panoge lahko k turizmu prištejemo še nekatere dejavnosti v drugih panogah kot na primer R 93 – športne dejavnosti ali H 49.392 – obratovanje žičnic, ki pa po obsegu niso tako pomembne.

Continue reading “Položaj in perspektive turizma”

Finančni učinki protikoronskega zakona na gospodarstvo, zaposlene in proračun

Zaustavitev velikega dela gospodarske aktivnosti zaradi korona virusa bo imela seveda ogromne posledice na poslovanje vseh gospodarskih subjektov, njihove rezultate ter seveda posledično na vse zaposlene ne glede na status zaposlitve. S predlaganim “megazakonom” za omilitev njenih posledic, namerava država v pomembnem obsegu nadomestiti pričakovan izpad dodane vrednosti v gospodarstvu. Čeprav so prisotni očitki, da se pomaga predvsem podjetniškemu sektorju, se bo ta pomoč v bistvu odrazila v prejemkih ljudi in bolj ko bomo sanirali položaj v podjetjih, manj bo potrebe po sanaciji položaja v ostalih segmentih družbe.

Kakšne so predlagane rešitve in kaj se bo še spreminjalo do sprejetja zakona, se veliko piše. Zato bom sam predstavil predvsem nekaj konkretnih izračunov, kako bi trenutne predlagane zakonske rešitve vplivale na položaj gospodarskih družb in njihovih zaposlenih. Osnovne rešitve gredo v smer:

  • da se v celoti povrne stroške družbam za zaposlene na čakanju in sicer s tem, da država plača vse socialne prispevke, dodatno pa podjetju povrne tudi preostali del plače (skupaj z dohodnino); pri tem je pomembno, da ljudje na čakanju dobivajo 80 % plače, prav tako pa seveda ne bodo dobili nadomestila za prehrano in prevoz (slednjih stroškov sicer tudi nimajo),
  • pri zaposlenih, ki delajo, pa bo država poravnala vse prispevke za ZPIZ, delodajalec pa mora (obvezno?) iz svojega dohodka vsem zaposlenim izplačati 200 evrov, ki pa so v celoti neobdavčene (v povprečju bodo podjetja z oprostitvijo plačila prispevka dobila enkrat več kot jih bo stal omenjeni dodatek),
  • samozaposleni bodo dobili pomoč v višini 350 (marec) oz. po 700 evrov (apr/maj), dodatno pa so oproščeni še plačil vseh socialnih prispevkov (pogoj za oboje je, da dokažejo, da so prizadeti s krizo, kar je seveda včasih težko, na drugi strani pa tudi priložnost za izkoriščanje).
Continue reading “Finančni učinki protikoronskega zakona na gospodarstvo, zaposlene in proračun”

Položaj samozaposlenih pred krizo

V vladnih ukrepih za sanacijo gospodarskih posledic korona virusa imajo posebno mesto samozaposleni. Ta segment prebivalstva je še posebno prizadet zaradi trenutnih razmer. Razlogi so v tem, da samozaposleni delujejo pretežno v najbolj prizadetih panogah, da praviloma nimajo večjih rezerv in garancijskega potenciala, kot to velja za gospodarske družbe. Težave pa jim povzroča tudi način poslovanja, o katerem več v nadaljevanju.

Pod samozaposlenimi običajno razumemo samostojne podjetnike registrirane kot s.p. in teh je bilo lani okoli 75 tisoč[1]. Poleg njih pa v to skupino lahko štejemo tudi zaposlene pri njih, katerih je prav tako preko 50 tisoč. Načeloma so to zaposleni s podobnimi pravicami kot veljajo za zaposlene v gospodarskih družbah, a glede na podatke je njihov položaj precej drugačen. Skupaj je torej v tej skupini zaposlenih kakih 130 tisoč ljudi, kar je vsekakor veliko število glede na 520 tisoč zaposlenih v podjetjih.

Ko izpostavljamo drugačen položaj zaposlenih pri fizičnih osebah (pri s.p.), imamo v mislih predvsem drugačno nagrajevanje. Povprečna bruto plača v podjetjih je bila lani okoli 1.700 evrov mesečno, omenjenih 130 tisoč samozaposlenih in zaposlenih pri njih pa je v povprečju prejemalo (ali si obračunalo) manj kot 1.000 evrov bruto. Pri tem velja omeniti, da kadar govorimo o povprečni slovenski plači, to pomeni povprečno plačo zaposlenih samo pri pravnih osebah (podjetjih, javnem sektorju, bankah – skupaj okoli 760 tisoč ljudi), iz izračuna pa je izločenih vseh navedenih 130 tisoč ter vsi zaposleni ali zavarovani po drugih osnovah.

Continue reading “Položaj samozaposlenih pred krizo”

Kaj bi lahko bili ukrepi na finančnem področju za ublažitev posledic korona virusa

Kot se kaže, bo imelo dogajanje v zvezi s korona virusom precejšnje posledice tudi na ekonomijo in na celotno naše življenje. Upajmo, da bomo epidemijo v mesecu, dveh ustavili, a tudi v tem primeru bodo gospodarske poledice dolgotrajnejše (ob daljšem spopadanju, pa še toliko več). Iz predstavitve dveh bodočih ministrov s področja gospodarstva smo sicer slišali opozorila, a jih razumem bolj kot umirjanje panike. Bodoči finančni minister je izpostavil potrebo po rebalansu proračuna in “rahljanju” fiskalnega pravila, gospodarski pa napovedal prepolovitev gospodarske rasti za letos (povzel je UMAR-jevo objavo).

Gledano z današnjega vidika in potencialno zahtevnejših scenarijev daljše zaustavitve gospodarske aktivnosti, so bile odločitve vlade v preteklih dveh letih pravzaprav enostavne. Prepirali smo se o tem, ali bodo proračunski prilivi pet ali šest odstotkov višji, ali bomo neko davčno stopnjo ali izdatek dvignili za en odstotek ali ne, ali smo se v napovedih gospodarske rasti zmotili za tri ali štiri desetinke odstotka. To kar se dogaja danes in kar nas kar verjetno čaka v bodoče (v milejši ali ostrejši obliki), bo zahtevalo popolnoma drugačen pristop nove vladne ekipe in resnično strateško razmišljanje in odločitve. Zaustavitev gospodarske aktivnosti samo za mesec ali dva (doma in naših partnerjev v tujini) lahko zniža obseg ustvarjene dodane vrednosti tudi za preko 10 %, kar pomeni skoraj “vojne razmere” (dal sem v narekovaje, a mogoče niti ni potrebno).

Situacija, ki se nam kaže, daleč odstopa od dosedanje “lagodnosti”, ko se je vsa razprava tudi v svetu vodila okoli tega, ali bo gospodarska rast plus ali minus desetinka odstotka. Ko smo iz tega delali paniko, čeprav gre pri tem dejansko samo za psihološko razliko in manj za kake spremembe v življenjskem standardu prebivalstva. Danes lahko beremo razne črne scenarije, kako bi popolna zaustavitev gospodarskega delovanja države pripeljala ljudi v bedo, kar je najbrž pretiravanje – a mesec ali dva zaustavitve ter postopno vračanje na stare tire lahko “pobere” desetino in več BDP, kar pa zahteva strateške odločitve. Tudi pravi čas, ne prepozno in seveda tudi ne prezgodaj. Verjetno smo tudi v razmerah, ko bomo morali preseči razlike in medsebojna obtoževanja in angažirati najboljše ljudi za iskanje ustreznih ukrepov.

Continue reading “Kaj bi lahko bili ukrepi na finančnem področju za ublažitev posledic korona virusa”

Koliko so ocene gospodarstvenikov napoved bodočih gospodarskih gibanj

Poleg številčnih podatkov o gospodarskih gibanjih, statistika že od leta 1995 zbira tudi podatke o poslovnih tendencah. Gospodarstveniki mesečno izpolnjujejo ankete o gospodarskih gibanjih, zaupanju in pričakovanjih in ti podatki se potem obdelajo in objavljajo kot kazalniki gospodarske klime oz. zaupanja. Te kazalce praviloma razumemo kot nekakšno napoved v katero smer se nagiba gospodarstvo in posebno, kadar so pričakovanja nizka, se to pogosto interpretira kot napoved poslabšanih rezultatov in razmer.

A primerjava teh kazalcev z dejanskim gibanjem gospodarske aktivnosti pokaže, da ti kazalci (mnenja gospodarstvenikov) kažejo samo trenutni položaj gospodarstva, nikakor pa niso neka napoved bodočih trendov. Potrjujejo samo to, kar kažejo tekoči podatki o gibanju npr. industrijske proizvodnje, izvoza ali BDP, ne pa tega, ali lahko v naslednjih mesecih pričakujemo upad gospodarske rasti ali njeno zviševanje. Mnenja gospodarstvenikov torej ne moremo uporabiti kot nek signal, ali se bodo gospodarski trendi zopet obrnili navzgor ali upadali še naprej, le da tekoče gibanje zaznajo nekaj prej kot statistika izračuna višino BDP kot najbolj običajnega kazalca gospodarske aktivnosti.

Continue reading “Koliko so ocene gospodarstvenikov napoved bodočih gospodarskih gibanj”

Kako se je spreminjalo lastništvo slovenskih podjetij

Z leti se v Sloveniji vse bolj krepi delež podjetij v tuji lasti. To je seveda pričakovana posledica internacionalizacije gospodarstva ter seveda tudi privatizacijskih procesov, ki so potekali v državah z nekdaj državno ali družbeno lastnino. V Sloveniji je bil za razliko od drugih vzhodnih držav ta proces predvsem v začetku nekaj počasnejši, a se je tudi pri nas v zadnjih letih delež tujcev opazno povečal. Značilno pa je, da se pri tem redko pojavljajo kakšne bolj natančne ocene, tako o deležu, še bolj pa o razlogih za te procese, kjer je sploh veliko posploševanja. Zato v nadaljevanju mogoče nekaj podrobnejših podatkov o trenutnem stanju lastništva gospodarskih družb ter tudi kako so ti procesi potekali.

Pri tem naj izpostavim, da v povečevanju deleža tujega lastništva ni nič spornega, niti nič drugačno kot to velja za druge države. S stališča uspešnosti poslovanja so družbe v tuji lasti v povprečju celo nekaj boljše, čeprav je to precej široka tema, ki ne predmet tokratnega članka. Težavo vidim mogoče bolj v tem, da z zmanjševanjem deleža lastništva domačih oseb ni zaznati kakega povečevanja naložb Slovenije (slovenskih državljanov) v tujini. Na žalost je proces bolj enosmeren in Slovenci smo lastništvo nad nekdaj pretežnim delom domače ekonomije preusmerili v potrošnjo, depozite ali neproduktivne naložbe.

Continue reading “Kako se je spreminjalo lastništvo slovenskih podjetij”

Je res samo globalizacija kriva za zmanjšanje zaposlenosti v industriji?

Nedolgo nazaj smo lahko na blogu JP Damijana brali članek o izgubljanju delovnih mest v industriji ZDA na račun globalizacije oz. prenosa delovnih mest v države s cenejšo delovno silo. Načeloma naj bi bilo to slabo za Ameriko, čeprav smo lahko v drugem članku brali o širših vidikih posledic globalizacije. Globalizacija je namreč prinesla tudi veliko pozitivnih učinkov, predvsem za revnejši del planeta, kar je ponazorjeno z znano “slonovo” krivuljo (po Milanoviću). Relativno najslabše naj bi jo odnesel srednji razred razvitega sveta, ki čuti posledice prenosa delovnih mest ter tudi konkuriranja s strani slabše plačanih. To naj bi bil tudi razlog Trumpovega pritiska in trgovinske vojne s Kitajsko, s katero naj bi omejil prodor izdelkov tuje cenene delovne sile in uničevanje domačega gospodarstva. S širšimi vidiki in posledicami globalizacije se seveda lahko strinjamo, lahko pa k zapisanemu dodamo še nekaj pogledov.

V razvitejših državah, predvsem v ZDA, v zadnjih desetletjih srednji razred resnično ni bil deležen učinkov gospodarske rasti. Pretežni del povečanega dohodka je pristal v rokah ozkega kroga najbolje plačanih in že tako premožnejših ljudi. A takšni trendi niso nujno predvsem posledica globalizacije in prenosa proizvodnih delovnih mest v tujino. Ne glede na prenos proizvodnje, so razvite države še vedno beležile gospodarsko rast. Seveda nižjo, a ta je posledica tudi višjega izhodišča. Z drugačno distribucijo dohodka, ponovno uvedbo progresivnejše obdavčitve, kot je veljala v prvih povojnih desetletjih in večjo vlogo države na področju regulacije in sociale, bi namreč lahko tudi srednji razred užival učinke omenjene gospodarske rasti.

Continue reading “Je res samo globalizacija kriva za zmanjšanje zaposlenosti v industriji?”

O perspektivah notranjega lastništva (drugič)

Na zadnji članek o perspektivah notranjega lastništva, se je na blogu JP Damijana razvila zanimiva diskusija. Zaradi tega sem prejšnji članek še nekoliko razširil in v nadaljevanju podajam nekaj dodatnih pogledov na obravnavano tematiko.

Predvsem bi izpostavil eno ključno tezo, ki nam sicer ni všeč, a menim, da je dokaj točna. Dolgoročni lastniki so v glavnem
­ takšni, ki jim ta naložba predstavlja presežek sredstev, torej denar, ki ga ne rabijo za tekoče življenje,
­ ali pa posamezniki, katerim je razpolaganje z lastniškimi deleži v neki obliki omejeno in zato do takrat tudi ostajajo lastniki (manjši podjetniki tu niso zajeti, ker je njihov lastniški položaj drugačen).

Glede prvih ni dilem. To je pač tisti ozki krog najbolj premožnih ljudi, ki obvladujejo pretežni del svetovne ekonomije. Tega premoženja za svoje življenje sploh ne potrebujejo, saj imajo še druge dohodke ali pa jim že običajne dividende zadoščajo. Zaradi teh razlogov kot lastniki tudi ostajajo, občasno edino zamenjajo kake deleže.

Če pa lastniške deleže pridobijo ljudje, ki večinoma sestavljajo mesec z mescem, pa bodo svoj lastniški delež ob prvi večji potrebi in ugodni priliki prodali. In to se nam je zgodilo tudi v Sloveniji, kjer so bili na začetku delničarji vsi prebivalci Slovenije, po dvajsetih letih pa imamo le še nekaj družb z razpršenim notranjim lastništvom, ostale pa so bile kupljene s strani domačih ali tujih naložbenikov. No, poleg ozkega kroga lastnikov imamo še nekaj širši krog delničarjev, ki rezervno premoženje vlagajo v javne delniške družbe ali sklade, a tu gre za čiste finančne investitorje brez povezave z družbo.

Notranji lastniki so dlje časa “vztrajali” samo v družbah, kjer je bilo trgovanje z delnicami omejeno ali niso imeli primernega izhoda (Iskra Emeco, Kovinoplastnika Lož, ETI Izlake…), a na koncu so tudi v teh družbah zaposleni in upokojenci svoje delež prodali tujim investitorjem. Za podobno zaprte družbe pa bi lahko ocenili tudi nekdanje družbeno lastništvo, kjer so bili zaposleni na nek način lastniki svojih podjetij (tako so jih razumeli), seveda pa deležev niso mogli prodati.

Vsekakor so sheme notranjega lastništva kot ESOP za podjetja dobrodošle, a praviloma je to “dodatek” glavnemu lastniku in zaposleni deležev ne morejo prosto prodajati. Namen je, da so bolj povezani z družbo, da participirajo tudi na dobičku družbe in zato bolj zavzeti, a niso glavni lastnik družbe.

Ideja po kateri so vsi zaposleni postali lastniki družb in to pretežni z željo, da bi tako tudi ostalo, pa se na žalost v Sloveniji (in tudi drugje) ni izšla. Večina ljudi je svoje deleže ob prvi večji potrebi prodala in v družbe so vstopili investitorji s presežnimi sredstvi, ki jih nato še plemenitijo. In s tem se ustvarja ozek krog najbogatejših ljudi sveta, ki so jim te naložbe čisti presežek, ki ga nikoli ne bodo porabili – a ravno zato to premoženje ostaja v podjetjih. Če bi ga razdelili med ljudi, bi se ti pač hitro umaknili. O tem sem dodatno pisal v tekstu “Ali je IKEA socialistično podjetje?” https://damijan.org/2017/03/30/je-ikea-socialisticno-podjetje/, kjer mogoče odpiram še neko dodatno dimenzijo tega bogastva in koncentracije kapitala.

Omenil pa bi še drugi vidik naše privatizacije, ki si ga prav tako nočemo priznati. Dejstvo je, da so bili več ali manj vsi nakupi s strani domačih lastnikov izpeljani na kredit, katerega je ali naj bi potem odplačala kupljena družba sama. Seveda z uspešnim poslovanjem v naslednjih letih (z dividendami, z neposrednim odplačevanjem najetega posojila v primeru prenosa kredita na družbo samo ali z ustrezno višjimi plačami). Lastni vložki so bili minimalni, ker ljudje iz prejšnjega sistema kakih večjih denarjev niso prinesli To velja tako za nakupe s strani zaposlenih (Domel), za uspešne domače prevzemne zgodbe (npr. Impol, TAB Mežica, Kolektor…) ali za prevzeme “tajkunov” (no, teh kaže, da jih je bilo tako le kakih deset). Je takšen način odplačevanja nakupa s strani družbe “izčrpavanje”? Načeloma ne, če so le rezultati družbe tako dobri in če je bila nakupna cena primerno nizka. In po tem modelu so bili izpeljani praktično vsi prevzemi s strani domačih investitorjev.

In kje je potem bistvena razlika med “uspešnimi” in “tajkunskimi” prevzemi? Več ali manj samo v višini kupnine. Če je bila ta bistveno višja, kot so jo opravičili kasnejši rezultati poslovanja (ti so bili nižji tudi zaradi nastopa krize), potem prevzem ni uspel in zgodba se je preselila med osovražene “tajkunske” prevzeme. V nasprotnem primeru pa med uspešne zgodbe, ki so k sreči v Sloveniji prevladovale (le da se za večino niti ne ve oz. ni predmet medijske obravnave).

A pri tej razliki je vseeno potrebno povedati še drugo stran prevzema. Za približno tretjinski delež Domela je država dobila 4 milijone evrov (dejansko iz sredstev kupljene družbe), katerega vrednost so delničarji po desetih letih uspešnega poslovanja dvignili na denimo 25 milijonov. Za podoben delež pa smo v Merkurju državi (širše gledano) plačali 150 milijonov evrov in to se glede na kasnejše poslovanje (tudi zaradi krize), ni izšlo. Da, narejena je bila velika napaka pri oceni vrednosti družbe in takratnih pričakovanj gospodarskega razvoja in denimo, da smo ceno tega v različnih oblikah deloma plačali. A država je pred tem teh 150 milijonov vštela med svoje prihodke. In tu se je tudi odražala ključna razlika med uspešnimi in neuspešnimi prevzemi. V mislih imam seveda samo osnovni princip načina prevzema, ne posameznih spornih dejanj, ki so se pojavljali pri eni ali drugih prevzemih.

Dodal bi še to, da ravno zaključujem podroben (individualen) pregled lastništva, razlogov in poteka privatizacije ali nastanka tisoč največjih gospodarskih družb, ki predstavljajo blizu 60 % vse dodane vrednosti slovenskega gospodarstva (ostala so pretežno manjša, na novo ustanovljena s strani domačih ali tudi tujih oseb). Iz tega sem tudi črpal podatke za nekaj navedenih ocen, podrobnejšo sliko pa bom predstavil v kakem naslednjem članku. Menim, da gre za zanimiv in pomemben pregled slovenske tranzicije, ki pokaže precej drugačno sliko od splošnega prepričanja. A na žalost, podatki redko koga še zanimajo. Kak zapis, kako je bilo pokradenih in odnesenih v tujino na desetine milijard evrov, je za ljudi mnogo bolj zanimiv – čeprav je popolnoma zgrešen.
>

Continue reading “O perspektivah notranjega lastništva (drugič)”