O perspektivah notranjega lastništva – primer družbe Domel

Podjetje Domel iz Železnikov je vsekakor eden najbolj uspešnih primerov delavskega lastništva v Sloveniji. Po začetni privatizaciji družbe z lastniškimi certifikati in odkupi leta 1996, so zaposleni leta 2006 odkupili tudi vse preostale lastniške deleže ter vse do danes ostajajo edini lastniki družbe. Družba je v zadnjih desetih letih podvojila obseg poslovanja ter tudi močno izboljšala uspešnost, tako da se danes uvršča med dvajset največjih slovenskih podjetij v domači privatni lasti s preko tisoč zaposlenimi.

K uspešni poslovni zgodbi je najbrž prispevalo tudi razpršeno lastništvo zaposlenih, ki preko svoje lastniške udeležbe čutijo večjo odgovornost do družbe. Zaposleni kot solastniki te vloge ne razumejo kot dodatne možnosti za zaslužke ali višje plače, temveč kot še večjo odgovornost za razvoj in nadaljnja vlaganja. Zaradi tega se Domel pogosto pojavlja kot primer dobre prakse. Continue reading “O perspektivah notranjega lastništva – primer družbe Domel”

Koliko subvencij dobi Revoz in koliko prispeva k BDP in zaposlenosti

V teh dneh smo poslušali vznesene besede o novi investiciji v Revozu, o širitvi poslovanja in novih delovnih mestih ter tudi o državni pomoči takšnim naložbam. Če bi brskali po starih novicah, je bilo takšnih otvoritev nove proizvodnje in obiskov najvišjih predstavnikov države v preteklih dveh desetletjih v Revozu že kar nekaj. In ob vseh finančnih subvencijah do sedaj bi moral imeti Revoz danes precej več zaposlenih kot nekdaj. A glej – ko pogledamo podatke o poslovanju, je bilo število zaposlenih v lanskem letu celo nekoliko nižje kot pred desetimi leti.

Vsekakor je razveseljivo, da Revoz (Renault) ohranja proizvodni obrat tudi v Sloveniji, da zaposluje in daje delo tudi lokalnim dobaviteljem. Najbrž je tudi prav, da takšno poslovanje slovenska država podpira (t.j. finančno spodbuja), čeprav je to v neskladju s tržno logiko in pravili lojalne konkurence. Morda bi se družba brez te podpore iz Slovenije celo umaknila. Vseeno pa verjetno to dolgoletno finančno subvencijo nekoliko z zavistjo gleda veliko drugih naložbenikov v Sloveniji (domačih in tujih), ki svojo proizvodnjo dejansko širijo ter povečujejo število zaposlenih in to brez državnih subvencij. Poslovno okolje v naši državi pač ocenjujejo kot zanimivo in to je tudi osnovni razlog za ohranjanje in rast poslovanja v Sloveniji. Če pa uspejo od države pridobiti še kake dodatne ugodnosti, pa toliko bolje. Continue reading “Koliko subvencij dobi Revoz in koliko prispeva k BDP in zaposlenosti”

Kaj naj naredimo z Adrio?

Da se poslovanje Adrie Airways tudi pod novimi lastniki ni izboljšalo, seveda ni neka posebna novica. Vse pogosteje prebiramo informacije o odpovedanih letih, pritožbah potnikov (zanimivo, da Zveza potrošnikov ob tem ugotavlja, da povečanja števila pritožb niso zaznali), nezadovoljstvo z razmerami izražajo tudi piloti, posebne pozornosti pa so bile v zadnjem času deležne tudi nekatere računovodske transakcije, s katerimi je vodstvo (lastnik) “popravljalo” bilančno sliko družbe.

Pri tem je zanimivo in tudi tipično, da je bila transakcija s prodajo blagovne znamke Adria Airways (krajše AA ali Adria) izpeljana v letu 2016 in v letnem poročilu tudi podrobno pojasnjena ter potrjena s strani revizorjev. Ko pa se dogajanja s kako družbo pričnejo zapletati, pa marsikatera poteza izpred let postane vprašljiva (odvisno od medijskega zanimanja). Adria je takrat drugi (povezani?) družbi prodala blagovno znamko, poknjižila 8 milijonov evrov dobička, vzporedno pa sklenila dogovor o njeni uporabi s plačilom licenčnine. Družba Adria je s tem izkazala boljšo kapitalsko ustreznost (več kapitala), na drugi strani pa več terjatev. Formalno je bila slika bilance boljša, vendar če ni dejanskega denarnega toka (priliva), si družba na daljši rok s tem ne more veliko pomagati. Poslovanje z izgubo lahko pokrije samo sveži denar ali povečana zadolžitev in slednje se v Adrii tudi dogaja. Continue reading “Kaj naj naredimo z Adrio?”

Še nova dejstva o TEŠ

Pisanje o bloku 6 Termoelektrarne Šoštanj je pravzaprav dokaj hvaležna tema. Gre za enega izmed štirih, petih najbolj razvpitih in spornih projektov v samostojni Sloveniji, kjer ne moreš zgrešiti, če napišeš kaj negativnega. Avtocestni križ, bančna luknja s kasnejšo sanacijo bank, TEŠ 6, Patria in drugi tir so vsekakor zaznamovali medijsko in politično sceno zadnjih dvajset let – čeprav po finančni teži za Slovenijo niso bili niti slučajno tako pomembni, kaj šele usodni. Na življenje povprečnega Slovenca pač ne vpliva prav veliko ali je javni dolg 32 ali 29 milijard evrov. Vem, da takšen uvod takoj zbudi pomisleke ter zavračanja, a bojim se, da je s čisto finančnega vidika temu res tako.

Investicija v TEŠ 6, kot na kratko poimenujemo naložbo v šesti blok te termoelektrarne, upravičeno odpira veliko vprašanj ter pušča še več nepojasnjenih dilem. Tematika je tako obsežna in zahtevna, da do jasnih odgovorov najbrž nikoli ne bomo prišli. Tudi to pisanje kakih pojasnil seveda ne prinaša, predvsem glede na vse aktivnosti, preiskave in poročila, ki potekajo. Ob spremljanju raznih debat, pa se mi za dodatni pogled vseeno zdi smiselno pokazati dva zanimiva grafikona. Continue reading “Še nova dejstva o TEŠ”

Koliko delovnih mest bomo izgubili zaradi dviga minimalne plače

Predlog zakona o spremembah (beri: povišanju) minimalne plače v naslednjih letih je pričakovano povzročil burne odzive delodajalske strani. Gospodarska zbornica predlogu očita, da gre v proceduro mimo dogovora na ekonomsko socialnem svetu, predvsem pa, da je “enako nevaren, kot je bil pred letom dni”. Z zvišanjem minimalne plače naj bi bili še manj zanimivi za tuje in domače vlagatelje, pravijo. Nedvomno dviganje stroškov, tudi stroškov dela poslabšuje dobičkonosnost podjetij, vseeno pa so tako katastrofična opozorila nepotrebna. Sam jih ocenjujem bolj kot taktično potezo, da ne bi takšna in podobna zviševanja plač (ali davčnih stopenj na primer) “prelahko” prešla parlamentarno odločanje in povzročila dodatne želje in pričakovanja. Continue reading “Koliko delovnih mest bomo izgubili zaradi dviga minimalne plače”

O podjetju, večjem kot vsa slovenska skupaj

Pred dnevi sem zasledil članek o ameriški družbi Home Depot. Gre za največjega trgovca s tehničnim blagom na svetu, s podobnim programom kot ga imata pri nas Merkur ali Bauhaus. Njegove številke in dosežki impozantni, predvsem pa nudijo nekaj zanimivih primerjav z dogajanji pri nas. Zaradi tega v nadaljevanju prikazujem nekaj podatkov o njihovem poslovanju ter primerljive podatke za Slovenijo.

Njihova zgodovina je pravzaprav kratka. Ni še minilo štirideset let, ko so odprli prvo trgovino ter zaposlili nekaj sodelavcev (leta 1979), lani pa je njihov promet prvič presegel 100 milijard dolarjev – enako kot vse gospodarske družbe v Sloveniji skupaj (!). Na spodnjem grafikonu je z rdečo črto prikazano gibanje prihodkov od prodaje za družbo Home Depot v milijon dolarjih, z modro pa prihodki vseh slovenskih podjetij v milijon evrih. Le-ti so bili lani 94 milijone evrov ali 105 milijard dolarjev. Za pretekla leta prihodkov v Sloveniji nisem preračunaval v dolarje, ker nihanje tečajnega razmerja ne odraža dejanskega razmerja v obsegu prodaje oz. letnih spremembah prometa. Continue reading “O podjetju, večjem kot vsa slovenska skupaj”

Plačamo v Sloveniji več ali manj davka od dobička?

Davčna obremenitev plač je verjetno ena najbolj pogostih tem s področja ekonomije v naši državi, precej bolj redka pa je diskusija o davku na dobiček oz. davku od dohodka pravnih oseb, kot se uradno imenuje. Če je pri obdavčitvi plač v Sloveniji dokaj poenoteno stališče o previsokih obremenitvah, pa pri davku na dobiček temu ni tako. Precejšen del politike ter tudi strokovnjakov namreč ocenjuje, da so davčne stopnje na dobiček v Sloveniji relativno nizke in zagovarja določen popravek navzgor. Na drugi strani pa imamo seveda tudi veliko zagovornikov obstoječe obdavčitve, seveda s podporo podjetniškega sektorja. Ti so mnenja, da davčna obremenitev kapitala v Sloveniji ni tako nizka in da bi zvišanje davčnih stopenj poslabšalo konkurenčnost našega gospodarstva. Zato je mogoče zanimivo pogledati, kje smo pravzaprav s obdavčitvijo glede na druge države EU ter tudi razmere v svetu. Continue reading “Plačamo v Sloveniji več ali manj davka od dobička?”

Prekladanje iz levega v desni žep – nadaljevanje

Pred dnevi sem pisal o težavah in neracionalnostih s prestavljanjem družbe Koto d.o.o. iz DUTB v SDH. Čeprav sta obe družbi v stoodstotni državni lasti je trajalo skoraj leto dni, da se so dogovorili po kateri ceni bo država prenesla to podjetje iz “levega v desni žep”. Vrednost neke družbe je vedno relativna zadeva in tudi certificirani cenilci niso neki vsevedneži, ki znajo to vrednost točno določiti. Res pa jih uprave predvsem v državnih podjetjih zelo rade angažirajo, ker imajo s tem formalno pokrite svoje odločitve. Takratni tekst sem na koncu zaključil z informacijo, da je le prevladal razum in med družbama je bil dosežen dogovor o prodajni ceni brez nekih večjih dodatnih stroškov. A sage glede prenosa tega podjetja iz ene v drugo državno družbo izgleda še vedno ni konec. Continue reading “Prekladanje iz levega v desni žep – nadaljevanje”

Prekladanje iz levega v desni žep

Pred dnevi smo lahko prebrali novico o težavah s prodajo družbe Koto d.d. Družba Koto se že desetletja ukvarja s predelavo živilskih ostankov in zbiranjem kož, kar naj bi bilo po mnenju vladnih predstavnikov strateškega pomena za državo. Zato je lani jeseni vlada sprejela sklep, da se lastništvo družbe, ki je danes v rokah DUTB, odplačno prenese (proda) na SDH. Zapletlo pa naj bi se pri ceni. DUTB se menda ne strinja s ceno okoli 3 milijone evrov, kot je na osnovi prve cenitve določila država, temveč pričakuje vsaj še enkrat več. Zato bodo naročili nove cenitve v več sklopih (kot pravijo) in za ta namen preko razpisa ponovno najeli revizorje. Bojim se takšna “skrb” za državno premoženje kaže predvsem to, kako si odgovorni ne upajo prevzemati odgovornosti in za pokritje svojih odločitev. Raje po nepotrebnem angažirajo zunanje strokovnjake ter povzročajo dodatne stroške (davkoplačevalcem, kot radi rečemo). Continue reading “Prekladanje iz levega v desni žep”

Zakaj visoko izobraženi kadri odhajajo v tujino

V teh dneh smo lahko zasledili pomembno drugačne argumente proti previsoki obdavčitvi plač kot smo jih bili vajeni do sedaj. Predstavljeni so bili s strani direktorja kluba slovenskih podjetnikov, zaradi česar takšno stališče lahko razumemo tudi kot pogled podjetniškega sektorja. V Sloveniji je sicer teza o premočno obdavčitvi plač postala kar nekakšen aksiom, ki se ga ponavlja na vseh ravneh. Ker pa so vse večkrat prisotni tudi drugačni pogledi na obdavčevanje dela, je bila logično pričakovana tudi drugačna argumentacija za znižanje davkov na plače, predvsem na najvišje.

Do sedaj smo torej najpogosteje poslušali, da so v Sloveniji visoke plače obdavčene nadpovprečno in da nam zato visoko izobraženi kadri bežijo v tujino. Pri tem so se navajali primeri, da dobi pri nas posameznik s 7.500 evrov bruto plače “kar” 300 evrov manjši neto znesek. To naj bi bil razlog, da razvojni inženirji bežijo v tujino ter argument, da je obdavčitev najvišjih plač potrebno znižati. Kot prvo je potrebno navesti, da sedem tisoč evrov ali več v Sloveniji zasluži le okoli 4.000 ljudi in med njimi tovrstnih inženirjev vsekakor ni veliko, če sploh kakšen. Predvsem pa se verjetno strinjamo, da zaradi 300 evrov razlike nihče ne bo šel živet in delat na primer v Nemčijo ali Anglijo, če ne bodo obstajali tudi drugi razlogi. Ključni povod za odločitev za službo v tujini so bolj druge priložnosti, mogoče sploh možnost zaposlitev ali delo, ki ga doma ne dobijo. V kolikor pa je razlog samo finančni vidik, pa mora biti plača še enkrat višja ali vsaj za polovico. To pa ni odvisno od davčne obremenitve, temveč od pripravljenosti (in sposobnosti) delodajalca za tako visoko plačilo. Continue reading “Zakaj visoko izobraženi kadri odhajajo v tujino”