Kako obvladamo načrtovanje javnih financ

Po daljšem času sem se odločil, da bi ponovno začel z objavami kakih aktualnih tekstov, predvsem s področja ekonomije, mogoče pa počasi tudi kaj drugega. Na žalost nimam dostopa do spleta, tako da sem nekoliko omejen pri pridobivanju podatkov in komuniciranju, a se do določene mere to da nadomestiti preko CD in klasično izmenjavo pošte, le traja nekaj dlje.

Po padcu nepremičninskega zakona in iskanju vira za nadomestitev, so seveda davki zopet zelo aktualna tema. Ob obravnavi lanskoletnih davčnih prilivov se zato pogosto omenja tudi davek od dohodka pravnih oseba ali preprosteje, davek na dobiček podjetij. Le-ta je bil namreč lani preko 300 milijonov nižji kot leto poprej. Gre za izpad, ki je za polovico višji kot bi bil celotni učinek nepremičninskega davka ali dvakrat višji, kot smo lani dodatno zbrali z dvigom stopenj DDV. Logična razlaga izpada davka na dobiček so seveda poslabšani gospodarski rezultati, saj vsak dan prebiramo o težavah tega ali onega podjetja ter gospodarstva v celoti.

Dejansko pa so razlogi za to zmanjšanje prilivov čisto drugi. In če lahko razumemo sklepanje običajnega državljana, je težje razumeti pojasnilo Davčne uprave. V enem od dnevnih časopisov smo namreč lahko prebrali njihovo izjavo, da je to posledica predvsem padca gospodarske aktivnosti (poleg sprememb davčne zakonodaje). Resnica je namreč v tem, da je ta izpad v celoti posledica znižanja obdavčitve, medtem ko so bili rezultati gospodarstva več ali manj nespremenjeni. Celotni dobiček od katerega podjetja plačujejo davek na dobiček, je bil namreč v letu 2012 (osnova za akontacije v letu 2013) popolnoma enak kot leto poprej in tudi v letu 2010. Podjetja, ki so poslujejo z dobičkom in plačujejo davek, so namreč v letu 2010 naračunala 3,02 milijarde celotnega dobička, leto kasneje 3,08 in leta 2012 enak znesek. Poslovni rezultati gospodarstva se torej v omenjenih treh letih niso poslabševali, beležimo celo skromno rast in zato nižji davek iz dobička tudi ne more biti posledica»padca gospodarske aktivnosti«, kot lahko beremo.

Verjamem, da so takšni rezultati poslovanja gospodarski družb za večino presenetljivi, a to je pač slika celote, ki je drugačna, kot lahko sklepamo iz vsakodnevnih objav o stečajih in finančnih problemih. Mogoče še en tak presenetljiv podatek glede prezadolženosti podjetij. Precejšen del kreditov imajo podjetja z neustrezno finančno strukturo in tam se tudi skrivajo vsem znani slabi krediti, vendar ta podjetja ustvarjajo »samo« nekje med 10 in največ 20 % dodane vrednosti ali prihodkov celotnega gospodarstva (odvisno od kriterija kako strogo merimo prezadolženost). Podjetja, ki nimajo nekih problemov s financiranjem, torej realizirajo preko 80 % vseh rezultatov gospodarstva, več kot štiri petine dohodka ustvarjajo finančno zdrava podjetja.

 

Celotni dobiček podjetij v letu 2012 je bil torej enak kot v letu 2011 in 300-milijonsko znižanje vplačil davka na dobiček je v celoti posledica sprememb davčne zakonodaje. Prejšnja vlada je namreč v letu 2012 znižala davčno stopnjo z 20 % najprej na 18 % in nato na 17 %, dodatno pa uvedla še nekatere olajšave, ki so znižale efektivno (dejansko) davčno stopnjo na vsega 12 %. V povprečju torej podjetja od leta 2012 plačujejo od dobička efektivno samo 12 % davek, verjetno kar enega najnižjih v Evropi.

Namen tega znižanja je bil sicer dobronameren – vlada je želela s tem spodbuditi gospodarsko rast in znižanje davkov je eden od klasičnih ukrepov liberalnega pristopa reševanja gospodarskih problemov. Vendar empirične raziskave zadnjih let kažejo, da temu ni tako, da je to lažen mit. To je lepo predstavil tudi prof. JP Damijan v članku »Ali znižanje davkov res povečuje gospodarsko rast?« na svojem blogu www.damijan.org dne 29.1.2014. Nižji davki namreč dokazano povečujejo samo neenakost, kot je zapisal. Vlada je kljub temu v okviru varčevalnih ukrepov (znameniti ZUIJF) sprejela te olajšave za lastnike podjetij. Rezultat pa je bil takšen, da ob približno 300 ali 400 milijonih privarčevanih sredstev s sprejetjem ZUIJF-a, v proračunu leta 2013povzročila tudi 300 milijonski izpad davka na dobiček. Ob tem, da to ni prineslo nobene gospodarske rasti.

Nižja davčna stopnja in olajšave pri obračunu davka na dobiček je torej povzročila približno 140 milijonov manj davka na dobiček v letu 2013. Od kje pa potem še razlika 170 milijonov? To pa je posledica načina plačevanja tega davka, ki ga naši načrtovalci proračuna izgleda še ne obvladajo v celoti. Davek na dobiček se seveda poračunava za nazaj, potem ko so dokončno znani rezultati poslovanja za posamezno leto. Nižje davčne stopnje so začele veljati že za leto 2012 in nižji davek bi načeloma moral vplivati že na ta proračun. Vendar pa so se celo leto plačevale akontacije davka še po višjih stopnjah in prejšnja vlada je vse te prilive v skladu z zakonodajo lepo vključila v takratni proračun – poračun pa je prišel v letu 2013, ko je bil davek nižji za omenjenih 140 milijonov ter še 170 milijonov poračuna za leto 2012.

Takšna gibanja so bila ob korektnem načrtovanju proračuna popolnoma predvidljiva (konec koncev bi jih morali predvideti, preračunati in točno predstaviti že pri predlogu sprememb davka na dobiček – če ne ga ne bi smeli sprejeti). A načrtovalci so to mirno »pozabili« (namensko ali nenamensko, oboje je zaskrbljujoče – prvo zaradi načrtnega zavajanja, drugo zaradi nestrokovnosti). V prvem predlogu proračuna za 2013 iz oktobra 2012 so tako predvideli samo 180 milijonov nižje prilive. Aktualna vlada je to »opazila« in v junijskem rebalansu so številke že točne.

Ob tem je mogoče zanimiva še primerjava proračunskega deficita, če ta izpad davka na dobiček upoštevamo v letu v katerem je nastal. Vemo, da je bil lanski proračunski primanjkljaj 1,53 milijarde evrov, leto pred tem pa 1,11 milijarde, torej se je povečal za 40 %. Z omenjeno korekcijo pa bi bil porast samo še od 1,28 na 1,36 milijarde, torej le za 7 % (z izločitvijo povečanega plačila obresti na javni dolg, je bil realno celo za 17 % nižji). Tu se vidi, kako hitro se lahko neke številke interpretirajo na popolnoma drugačen način in predstavi drugačna slika. Na žalost pa se iz omenjenega pojasnila vidi, da tudi Davčna uprava, ki naj bi bila tudi sokreator davčne politike, ne uvidi točno razlogov in posledic ukrepov finančne politike.

Če torej povzamemo – največje odstopanje pri davkih v lanskem proračunu je bil 300-milijonski izpad davka na dobiček. Ta izpad je v celoti posledica sprememb davčne zakonodaje, ki je znižal dejansko obdavčitev dobičkov podjetij na vsega 12 %. Cilj je bil pospešiti gospodarsko aktivnost, a je povzročil samo povečanje proračunskega primanjkljaja in potrebo po uvedbi drugih davkov. Davek je bil nižji že v letu 2012, vendar so bile akontacije in prilivi v tem letu še po stari zakonodaji, tako, da je bilo leto 2013 obremenjeno z dvoletnim izpadom. Ker letos poračuna za nazaj ne bo, bo priliv iz tega naslova zopet višji (predvidoma 160 milijonov ob predpostavki, da so rezultati poslovanja podjetij lani podobni kot predlani).

Bine Kordež, 6.4.14 >

Zvon in izgubljeni milijoni

Pojasnilo: »Na lokaciji, kjer se začasno nahajam, sicer nimam neposrednega dostopa do svetovnega spleta. Kljub temu pa lahko preko drugih medijev spremljam aktualna dogajanja in zato sem se odločil, da ob dodatni analizi in spremljanju raznih baz podatkov nadaljujem s pisanjem tekstov. Pri tem poskušam predstaviti predvsem vidike, ki se redkeje pojavljajo v medijih, dodatno pa se osredotočam na različne podatke in številke (kolikor jih uspem dobiti glede na omejitev brskanja po internetu), ki se jih večina komentatorjev običajno izogiba.

Kar pa se tiče kolesarskih izletov, pa imam na zalogi še kar nekaj poti in posnetkov, s katerimi nameravam dopolnjevati predstavitve na tekstu«

 

 

Odstop (odstavitev) dveh najvišjih cerkvenih dostojanstvenikov je ponovno odprla tudi vprašanje izgubljenih milijonov v cerkvenih skladih Zvon ena in Zvon dve. Brali smo lahko ogromno komentarjev o ozadjih, razlogih in odgovornosti, nekako v senci pa sta ostali dve tudi zelo ključni vprašanji. Kot prvo je zanimiv sam znesek, kjer smo lahko zasledili številke od 800 milijonov do 1,8 milijarde evrov, kot da je nekaj sto milijonov več ali manj popolnoma nepomembno. Prav tako pa se je le redko kdo ukvarjal z dilemo, kje naj bi ta denar pravzaprav bil – je bil ukraden, ga je kdo dobil, se je z njim kdo okoristil, ga je možno dobiti nazaj… ? Zato je mogoče zanimivo pogledati nekaj podatkov s tega zornega kota, ki bi moral biti v celotni zgodbi mogoče še najbolj pomemben.

Za lažje razumevanje dogajanj je potrebno poseči nazaj, v začetke slovenske razdelitvene privatizacije. Kot vemo smo kmalu po osamosvojitvi vsi državljani prejeli certifikate v vrednosti 100 do 400 tisoč takratnih tolarjev, s katerimi smo lahko pridobili neposredne lastniške deleže v večjih podjetjih, ki so bila na javni dražbi (Krka, Petrol ipd.), lahko smo jih vložili v podjetja, kjer smo bili zaposleni, lahko pa v investicijske sklade (PID-e), preko katerih smo postali posredni lastniki raznih podjetij. Vrednost vložka je bila odvisna od tega, kam smo svoj certifikat vložili, še bolj pa od tega, kdaj smo lastniški delež prodali, torej kdaj smo iz podjetja ali sklada izstopili. V Merkurju so npr. imetniki največjega certifikata (400.000 SIT) za svoj vložek ob prevzemu dobili skupaj okoli 23 tisoč evrov, investitorji v Peko ali Cimos izgubili vse, večina pa je s svojim vložkom lahko zaslužila nekje med 5 in 10 tisoč evrov, predvsem odvisno od časa prodaje.

Med ustanovitelji skladov, ki so nudili možnosti vlaganja certifikatov je bila tudi Krekova družba, ki je ob podpori cerkve in široke baze podpornikov zbrala za kakih 100 milijonov evrov certifikatov in z njimi na javnih dražbah kupila pomembna slovenska podjetja. Če bi ostali pri tem, bi vlagatelji delili usodo teh podjetij: vrednost njihovega vložka bi rasla v času konjunkture (do leta 2008), padala v času krize in zaslužek posameznika bi bil odvisen predvsem od tega, kdaj bi iz sklada izstopil oz. prodal delnice.

A upravljavci sklada, ki se je kasneje razdelil v dva in preimenoval v Zvon ena in Zvon dva so v času gospodarske rasti, optimističnih pričakovanj o nadaljnji rasti vrednosti podjetij ter presežnih finančnih sredstev, videli priložnost v dodatnih naložbah ter nakupih podjetij, seveda na kredit. In banke so jim na 100 milijonov kapitala radodarno odobrile še kakih 500 milijonov kreditov za svojo ekspanzijo v povečanje lastniških deležev in obvladovanje podjetij na eni strani (npr. Helios, Cinkarna, Mladinska knjiga, Rogaška, Abanka …), na drugi pa za nove naložbe, največ v telekomunikacijsko podjetje T-2, pa tudi za nekatere turistične projekte na Hrvaškem ter razna posojila.

Kdo je bil ključni akter takšne poslovne politike, kakšna je bila vloga upravljavcev oz. uprave sklada, koliko so pri tem sodelovali cerkveni dostojanstveniki, kot predstavniki lastnikov, kakšna je odgovornost bank, ki so take projekte brez zadržkov podprli, vloga svetovalnih družb (A.T. Kearney) in cenilcev z njihovimi pozitivnimi ocenami o vrednosti premoženja in perspektivah, se v tem tekstu seveda ne spuščam. A dejstvo je, da so vsi navedeni verjeli, da bo vrednost naštetih naložb sklada v prihodnosti rasla in vsi deležniki so v tem videli priložnost za zaslužek. Tako upravljavski organi, lastniki (cerkev, ki je postopno odkupila precejšen del lastniških deležev od malih delničarjev ter ostali mali delničarji, ki kljub ugodni ponudbi niso želeli prodati, ker so pričakovali še nadaljnjo rast) kot tudi banke, ki so videle dobičke iz naslova obresti. Danes seveda vsi navedeni o tem nič ne vedo, bili so zavedeni in spregledali so, da bi lahko z lepim zaslužkom svoj delež že prej prodali.

A prišla je kriza, za katero seveda navedeni niso krivi, in vrednost naložb, premoženja skladov je močno padla. Te naložbe bi lahko razdelili nekako v tri sklope. Najprej gre za naložbe v podjetja, kupljene po relativno visokih cenah, katerih vrednost se je v času krize precej znižala, a lahko zopet poraste. Podobno kot velja npr. za delnice Krke, če so bile kupljene po 120 evrov, danes pa so vredne le 50 evrov. Ključno pri tem je, kako je bil nakup financiran. Če so bile delnice kupljene z lastnimi viri, potem pač lastnik lahko čaka na ponovno rast in povečanje svojega premoženja, v primeru nakupa na kredit pa je vprašanje ali so kreditodajalci (banke) pripravljene čakati do morebitne ponovne rasti. Od skupne vrednosti naložb obeh skladov v višini 600 milijonov evrov (100 milijonov  začetnega kapitala in 500 milijonov bančnih kreditov – NLB, Gorenjska banka, Abanka, NKBM…) je bilo za te nakupe angažiranih približno 370 milijonov evrov, katerih vrednost je danes mogoče samo 100 milijonov.

Druga pomembna naložba je bila investicija v podjetje T2 in glede na kasnejša dogajanja (prisilno poravnavo), lahko ta projekt označimo kot zgrešeno poslovno odločitev v kateri sta sklada Zvon izgubila celotni vložek v višini okoli 150 milijonov evrov. Glede na vrednost gre vsekakor enega največjih propadlih projektov, ali pa je šlo samo za napačno predvidevanje ali so v ozadju še kakšni drugi razlogi, pa ni predmet tega zapisa.

Tretji del naložb pa so še nekatere druge investicije, prvenstveno turističnega značaja ter razna dana, a nevrnjena posojila (komu, iz javnih evidenc ni razvidno), katerih razloge, izgube in pot denarja je vsekakor smiselno preveriti. Okvirna ocena izgub na tem delu se giblje okoli 80 milijonov evrov.

Glede na navedeno razdelitev, so izgube iz prve skupine naložb nekje primerljive s podobnimi naložbami v podjetja ali nepremičnine v Sloveniji in tujini, kjer izgube izhajajo iz padca vrednosti premoženja (in katerega so pred tem prodajalci realizirali kot dobiček pri prodaji – kar se običajno nikoli ne izpostavi). Pri drugih dveh sklopih pa je odprtih dilem seveda več, a ne glede na to, dobimo skupni znesek izgube te zgodbe v višini kakih 450 do mogoče največ 500 milijonov evrov (vse številke so zaradi večje preglednosti zaokrožene, končni rezultat pa je odvisen od iztržka pri prodaji premoženja oz. stečajne mase).

In sedaj smo seveda pri vprašanju, od kod razlike med navedenimi številkami ter podatki o izgubah, ki se pojavljajo v javnosti v razponu med 800 milijonov do celo 1,8 milijarde evrov ter na drugi strani 27 milijonov, ki se beleži kot izguba Mariborske škofije.

Skupnih izgub oz. primanjkljaja je dejansko okoli 450 milijonov evrov, pri čemer je številka lahko za nekaj deset milijonov navzgor ali navzdol, odvisno od uspešnosti prodaje premoženja obeh skladov. Precej večje številke, ki se običajno nekritično in brez preverjanja pojavljajo v javnosti, pa so samo seštevek vseh prijavljenih terjatev v stečajno maso, ki pa se pogosto podvajajo ali pojavljajo celo večkrat. Denimo, da je neka banka dala 200 milijonov evrov kredita Zvonu ena, za ta kredit je tretja oseba dala garancijo, isti denar pa je Zvon ena posodil skladu Zvon dve. Zato je v stečajno maso sklada Zvon ena ta znesek prijavila banka, kot pogojno terjatev še garant, nato pa v stečajno maso Zvona dva še Zvon ena kot upnik. In tako dobimo skupaj 600 milijonov terjatev, čeprav gre za eno in isto terjatev v višini 200 milijonov. In ker se seveda 600 milijonov sliši in bere bolj vznemirljivo, vsi lepo ponavljajo to številko in tako lahko objavljene informacije o obveznostih v stečaju kake družbe tudi dva ali trikrat presežejo dejanske obveznosti. Na takšen način, z večkratnim seštevanjem istih terjatev, smo tudi v primeru Zvon prišli do skoraj dveh milijard izgub. A to glede na običajen način poročanja ter odgovornosti in natančnosti komentatorjev, pri nas to tako ni pomembno.

In kje se potem v teh številkah nahaja omenjenih 27 milijonov izgub Mariborske škofije? Celotno dejansko izgubo v približni višini 450 milijonov evrov najprej krijejo lastniki, ki so izgubili celotno vrednost svoje naložbe (škofija in mali delničarji, ki niso pravi čas – kljub ugodni prevzemni ponudbi v višini skoraj štirikratnika nominalne vrednosti – prodali svojih deležev in so pričakovali še več; denimo, da so bili pohlepni). Nato pa najprej navadni upniki, ki svojih terjatev nimajo zavarovanih ter na koncu še upniki, ki imajo svoje terjatev sicer zavarovane s premoženjem, a je to premajhno za celotno poplačilo. In mariborska škofija je izgubila vso vrednost naložbe v lastništvo sklada, ki ga je pridobila s prevzemno ponudbo ter še svoja posojila in garancije, ki jih je dodatno zagotovila za delovanje obeh skladov. Njen neposredni prispevek k pokrivanju skupne izgube naj bi bil torej omenjenih 27 milijonov, preostanek pa so izgubili mali delničarji (kakih 70 milijonov začetnega vložka) ter predvsem banke, ki so zagotovile posojila za navedene projekte. In tako približno lahko sestavimo celotno finančno sliko te zgodbe, znesek izgube ter kdo to izgubo nosi oz. pokriva.

Ostane nam še odgovor na vprašanje, kdo pa je ta denar, ki se danes kaže kot izguba, dobil, kdo je pri tej zgodbi profitiral (ne spuščam se v razpravljanje, kdo je za to odgovoren). Tisti del izgube, ki izhaja iz predrago kupljenih delnic podjetij (npr. Heliosa, Cinkarne, Mladinske knjige…), ima na drugi strani dobičke, ki so jih realizirali nekdanji lastniki teh podjetij s pravočasno prodajo svojih deležev. Prodali so jih pač bistveno dražje, kot bi bili njihovi deleži vredni danes, če do prodaje ne bi prišlo in bi bili še vedno lastniki. Vrednost teh izgub in zaslužkov na drugi strani je okoli 250 milijonov.

Drugi del izgub, ki izhaja iz slabih poslovnih odločitev, zgrešenih projektov (T2, turistične naložbe) pa na nasprotni strani nima nekih neposrednih »zaslužkarjev« kot to velja za prvi sklop izgub. Razen seveda, v kolikor pri teh slabih naložbah, projektih in danih posojilih ni šlo kje za kak dogovorjen posel načrtnega oškodovanja ali okoriščanja na račun družbe. Tega v javnih objavah, vsaj zaenkrat, nismo zasledili.

Do navedenih zaključkov in razlage obsega izgub, razlogov in ovrednotenja kdo je pri tem izgubil ter kdo profitiral, smo lahko prišli z nekoliko natančnejšo analizo javno objavljenih podatkov. Je pa seveda res, da je tak prikaz mnogo manj zanimiv in razburljiv ter da je zgodba zaradi pomanjkanja nekih celovitih informacij odličen poligon za takšne in drugačne spekulacije. In tako se običajno vsi komentarji osredotočijo na iskanja ozadij in stricev, namesto da bi predvsem natančno pogledali tok denarja in ugotovili ali je kdo res neupravičeno prejel kaka sredstva. Na žalost običajno izostaja ravno ta del pregleda.

Sam nisem kak zagovornik ali pristaš raznih teorij zarot in vidim sodelovanje tako cerkve kot lastnika, bank kot financerjev celotne zgodbe ter tudi preostalih malih delničarjev, ki niso želeli izstopiti, preprosto kot posledico optimističnega pričakovanja nadaljnje rasti gospodarstva, povečevanja vrednosti premoženja ter priložnosti za zaslužek (pohlep, če hočete). Ko pa je pričela vrednost premoženja (naložb) padati in propadati, pa so se soočili z izgubami. Lastniki (cerkev, mali delničarji) jih seveda trpijo sami, pri bančnih pa mora pogosto vstopiti tudi država (davkoplačevalci). A naj še enkrat ponovim – ne zato, da bi pomagala lastnikom ali bankam kot takim, temveč zato, da ne bi slučajno utrpeli izgub tisti, ki imajo v bankah naložen denar. Da ne bi tisti, ki  imajo svoje presežke denarja naložene v bankah, karkoli izgubili na vrednosti svojih naložb, saj bi v nasprotnem primeru padlo zaupanje v finančni sistem in bi lahko prišlo do sesutja celotne ekonomije. In vse dokapitalizacije bank so namenjene samo temu in tistim.

Bine Kordež

13.8.13

(Kordeževe članke na njegovem blogu objavlja uredništvo Drugega sveta) >

Kako je izpadlo 300 milijonov

Nedavno smo lahko v enem izmed dnevnih časopisov prebrali obširnejši prispevek o prilivih z naslova davka na dohodek pravnih oseb (davek na dobiček preprosteje). Povod je bil seveda rebalans proračuna, po katerem se za letos predvideva le 250 milijonov evrov teh prihodkov ali več kot polovico manj glede na lanske prilive (577 milijonov v 2012). Tako novinarka kot gost takšen upad pojasnjujeta predvsem s poslabšanjem gospodarskih razmer, vse slabših poslovnih rezultatih in posledično nižje plačanimi davki. Da so razmere težke, seveda drži, a vseeno je nižji priliv davkov iz dobička posledica drugih razlogov. Continue reading “Kako je izpadlo 300 milijonov”

Je sprejemanje nerealnih proračunov namensko ali posledica napak

V izhodiščih predloga rebalansa proračuna Republike Slovenije za leto 2013 piše, da je sprememba potrebna zaradi poslabšanih makroekonomskih razmer v primerjavi z napovedmi v času priprave. Če bi rebalans pripravljale iste osebe kot so trenutno veljavnega, potem bi takšno pojasnilo še lahko razumeli. V trenutnih razmerah pa bi bilo prav zapisati, da so bile nekatere ključne postavke tudi v času sprejemanja popolnoma nerealne. Ali je bilo tako sprejeto namenoma (za boljši vtis, za »zavajanje« koga, mogoče zaradi kakšnih upravičenih razlogov, ki jih ne poznamo), ali nevede, po napaki – ne bi ugibal. Dejstvo pa ostaja, da so nekateri predvideni prihodki in izdatki brez realne podlage in zahtevajo prilagoditev oz. rebalans. Poglejmo samo tri postavke, katerih odstopanje dosega milijardo evrov. Continue reading “Je sprejemanje nerealnih proračunov namensko ali posledica napak”

Ukrepi vlade – izjave in dejanske poteze

V Sobotni prilogi Dela smo lahko prebrali obširnejši intervju premierke Alenke Bratušek o politiki in dosežkih njene vlade v prvih stotih dneh. Med drugim poskuša predstaviti tudi razlike do potez prejšnje vlade Janeza Janše. V danih razmerah seveda kakih pomembnejših razlik ne more biti. Katerakoli vlada bi morala pač nadaljevati z ukrepi iz standardnega nabora potez, ki jih pričakuje zunanje okolje – od krčenja proračunskih izdatkov, sanacije bank do nekaterih popravkov obstoječe zakonodaje »pod kapo« tako imenovanih strukturnih reform. Obstajajo sicer tudi alternativne opcije reševanja razmer, ki ne gredo v smeri zaostrovanja sprejetih ukrepov in radikalnega varčevanja, temveč predvsem v smeri pospešitve gospodarstva. Vendar tega najbrž ne bi podprlo zunanje okolje oz. naši upniki, prav tako pa kritične mase za manjka tudi doma – gre pač za smeri reševanja, ki so dovoljene (in izvedljive) samo velikim in vplivnim. Continue reading “Ukrepi vlade – izjave in dejanske poteze”

Izgubljeni milijoni

V času, ko na eni strani seštevamo milijone in milijarde evrov, ki jih bo potrebno nameniti za sanacijo bančnega sistema, na drugi pa se pogajamo za vsak milijon, ki bi ga lahko privarčevali v zdravstvu ali šolstvu, je seveda jeza ljudi popolnoma razumljiva. Kot je tudi razumljivo spraševanje ali bo za takšno stanje kdo odgovarjal ali se vsaj pokesal, kot je nedavno zapisal komentator v Delu »za napake, ko so banke metale posojila tajkunom in gradbincem tako rekoč z lopato brez ustreznih zavarovanj«. Mnenje o takratnih dogajanjih in nepravilnostih je danes seveda absolutno poenoteno in dilem ni. Poslovne in politične odločitve iz obdobja pred krizo se pač odražajo v današnji slabi gospodarski situaciji, vseeno pa sta ob tem zanimiva dva vidika, ki se v teh razpravah le redko pojavita. Continue reading “Izgubljeni milijoni”

Je že čas za drugačno ekonomsko politiko

V teh dneh beremo o koalicijskem usklajevanju glede ukrepov na področju pokojnin. Verjamemo da se bo g. Erjavec ponovno boril »kot lev«, da bi do znižanja ne prišlo, saj so upokojenci že dovolj prispevali k razreševanju finančne krize. Na drugi strani pa bo finančni minister poskušal dokazati, kako je ta ukrep nujen za vsaj delno izboljšanje proračunske situacije. Seveda pa obe strani zanemarjata ključen argument in sicer, da tudi morebitno znižanje pokojnin proračunskega primanjkljaja ne bo zmanjšalo, zaradi česar bi bil ta ukrep neučinkovit in torej nepotreben. Kar bi privarčevali pri izdatkih, bi se v pretežni meri odrazilo v nižjih proračunskih prihodkih in končni finančni rezultat bo enak, nezadovoljstvo pa ogromno. Sedaj bi bil verjetno že čas, da bi tudi na finančnem ministrstvu (pa še kje) dali na mizo aktualne proračunske številke ter potegnili vzporednice s sprejetimi in deklariranimi ekonomskimi ukrepi zadnjih vlad. Continue reading “Je že čas za drugačno ekonomsko politiko”

Nekaj o vremenu

Čeprav se dandanes pogovori vse prevečkrat vrtijo okoli politike in ekonomije, ostaja vreme še vedno najpriročnejša tema, ko nam zmanjka drugih. Seveda je vsako leto nekaj posebnega in neobičajnega (sicer bolj zaradi pozabe), a letošnje je vseeno nekoliko specifično. Ob skoraj vsakodnevnem deževju praviloma pokomentiramo lanske tople in sončne dni, vsaj takšne imamo v spominu. Zato tokrat za spremembo samo nekaj statističnih podatkov o razliki med lanskim in letošnjem letu, seveda o vremenu, ne o proračunu. Continue reading “Nekaj o vremenu”

Preprosto o varčevanju in dvigu DDV

Ob trenutnih proračunskih težavah ter dvigovanju davkov je seveda običajen komentar in pomislek, da pač požrešna država troši preveč. In če bi odpustila vse nepotrebne birokrate, ki nas tako samo obremenjujejo in so sami sebi v namen, ne bi bilo potrebe po dvigovanju davkov. Dodatno pa dvig davkov (DDV) zmanjšuje potrošnjo in posledično hromi gospodarstvo. Tudi na moje zapise dobim občasno kak tak komentar, ki ima seveda svojo logiko in tudi argumente. A država vseeno funkcionira drugače kot gospodinjstvo, zaradi česar so tudi ukrepi in posledice drugačne. O tem lahko seveda prebiramo razne razprave in strokovno podkrepljene analize, včasih pa ni odveč na problem pogledati tudi z drugega, bolj preprostega vidika – ki je mogoče še bolj nazoren, točen ter razumljiv. Continue reading “Preprosto o varčevanju in dvigu DDV”

Kako bomo uresničevali fiskalno pravilo

V ustavo smo zapisali zlato fiskalno pravilo in najbrž smo s tem naredili dober umetniški vtis. Sprememba dosedanjih stališč aktualne koalicije do tega vprašanja so najbrž razgovori premierke »ob robu« srečanja v Bruslju. Da imamo cilj uravnotežiti javne finance seveda ni sporno in mogoče bo deklarativni zapis tega pravila v najvišji pravni akt države pripomogel k večji zavzetosti za odpravo primanjkljaja. Lahko da tudi tujina v takšni opredelitvi vidi večjo kredibilnost države in s tega vidika je sprejetje pozitiven korak. Vseeno bi se pri vseh načelnih opredelitvah za to, morali zavedati, da realizacija tega pravila v krajšem času preprosto ni uresničljiva. Dejstvo je namreč, da proračuna ne moremo dolgoročno uravnotežiti ne z višjimi davki in še manj z varčevanjem temveč samo s pospešeno gospodarsko rastjo, katere pa zaenkrat ni na vidiku (napovedi različnih institucij sicer kažejo manjše okrevanje od leta 2015 naprej, a te dolgoročnejše napovedi so vedno bolj optimistične zaradi preprostega dejstva, ker pač ne vedo kaj se bo takrat dogajalo – za eno leto ali dve se še da približno oceniti). Da z varčevanjem ne bomo uravnotežili javnih financ, nam ponovno potrjujejo tudi letošnja proračunska gibanja, ki bi jih nekoliko podrobneje predstavil v nadaljevanju. Continue reading “Kako bomo uresničevali fiskalno pravilo”